Nič ni kar samo po sebi absurdno. Absurd je v posebni kombinaciji stvari. Če rečem, da vozim iz Maribora tri ure po avtocesti in prispem v Trst, ni v tem nič absurdnega. Če rečem, da vozim po avtocesti v smeri proti vzhodu in po treh urah prispem v Trst, potem pa, ups, absurd. Če vidim okrogel predmet in trikotnik, v redu, če pa vidim okrogel trikotnik, ups. Najbolj preproste in dolgočasne stvari lahko postavimo v takšno kombinacijo ali kontekst, da bodo delovale absurdne.
Ljudje imamo, vsaj dokler nam kaka ideologija povsem ne skuha možgančkov, kar dobro razvito logiko. Spontano smo zmožni enostavnega logičnega sklepanja, da trikotnik nikoli ne more biti okrogel, da v treh urah vožnje proti vzhodu ne morem prispeti 300 kilometrov na zahod, da če 100 jabolk razdeliš med 100 ljudi tako, da jih eden dobi 99, preostalih 99 pa si deli eno jabolko, se bo tisti eden z jabolki "preseraval", drugi bodo pa ostali precej lačni. Takšna sklepanja so tesno povezana z usvojitvijo gramatike, matematike, prostorskih predstav, pojmovne analize in še kakšnih veščin in tako ponotranjimo temeljna logična načela in sklepanja kot del rabe jezika. In zato lahko večinoma hitro prepoznamo absurde, torej kombinacije stvari, ki bodejo v oči s svojo protislovnostjo.
Žal pa smo se ljudje zmožni tej sposobnosti logičnega sklepanja in prepoznavanja absurdov hitro odreči zaradi želja, strahu, lenobe, denarja ali česa drugega. Recimo sklepanje v ozadju mariborske politike vlaganja v smučarski turizem: na podlagi znanih premis, da so zime vedno toplejše in da je snega vedno manj ter da za pridobivanje evropskih sredstev ne morejo kandidirati smučišča na nadmorski višini, nižji od 1500 metrov, se lokalna politika že leta in leta odloča za nove investicije v zimski turizem, za reševanje nasedlih izvajalcev te dejavnosti, za posek gozdov za proge itd. A ni odločitev politike v tem primeru absurdna prav toliko, kot če bi pričakovali, da bodo po treh urah avtoceste v smeri vzhoda prispeli v Trst?
Tudi trenutna situacija s pandemijo je polna absurdov. Razlogi za zanikanje teh absurdov so raznoliki, ekonomski, politični, čustveni in drugi, pa tudi zgolj nečimrnost je lahko razlog. Primer absurdnosti je recimo lansko uvajanje načela PCT. Logika bi narekovala takole: če vsi, tudi cepljeni in preboleli, prenašamo virus, potem bi se morali vsi, tudi cepljeni in preboleli, ves čas testirati oziroma bi moral biti dostop do javnih prostorov omejen, če že mora biti omejen, s pogojem T.
Toda absurd realnosti pravi: "Jaz sem cepljena in se nikoli, nikoli, nikoli ne testiram in imam dostop do vsega, vsega, vsega in povsod, povsod, povsod. In samo nekje od 50 do 70 odstotkov verjetnosti je, da me cepivo ščiti pred okužbo, in sem torej precej verjetno prenašalka virusa."
A bi vi zaupali kondomom, če bi bila zaščita od 50- do 70-odstotna? Absurdno je, da se cepljeni gibljemo prosto brez testiranja. Ampak tega absurda nočemo videti, ker se nočemo cepiti brez podkupnine (privilegija pred necepljenimi), in se zavajamo s stranskimi informacijami o težjem poteku in intenzivni negi, ki so sicer resnične, ampak to ne vpliva na to, da je sklepanje v ozadju PCT- ali PC-pogoja absurdno, torej protislovno, in ta ukrep zato bizaren in, očitno, neučinkovit.
Ja, verjeli ali ne, po treh urah vožnje proti vzhodu pač ne prispemo v Trst.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
