Utopije niso samo megalomanske vizije o popolnih drugačnih svetovih, težko uresničljivih ali celo povsem nemogočih svetovih. Ne, utopije so potihoma prisotne tudi v naših vsakdanjih razmišljanjih in čutenjih. Pogosto ko razmišljamo ali govorimo na način "če bi bilo …", "če bi imela …", "če bi", pravzaprav vsaj malo stopimo v svet kakšne utopije. Besedica "če" se zdi tako nedolžna in nepomembna, a je pravzaprav jezikovni izraz naše kreativnosti in svobode. Ko rečem "če", pravzaprav rečem "v nekem drugem paralelnem svetu bi bilo tako in tako". Besedica "če" torej ni samo veznik, ki povezuje stavke v pogojnem podredju, kot so nas učili slovnice v šoli, ampak se veže v "če-bi", ki kaže eno temeljnih človekovih zmožnosti, da si zamišlja svet drugačen, kot je, da si zamišlja paralelne svetove, ki bi prav tako lahko obstajali ali morda bodo obstajali.
Če bi ženske imele v zgodovini človeštva v zadnjih tisočletjih takšno vlogo kot moški, bi imeli drugačno arhitekturo, imeli bi družbene institucije z drugačnimi pravili, drugačen jezik, ustvarjali bi drugačno umetnost. Če bi onemogočili povezavo med bogastvom in politično močjo, bi onemogočili pojav finančnih špekulacij, ki vzdržujejo velik del sveta v odvisnosti in revščini. Če bi živalim priznavali čutenje, bi imeli povsem drugačno prehrambno industrijo. Če bi življenje res veljalo za sveto, otrok ne bi mobilizirali v vojake ali mafijske eksterminatorje, ampak bi se vsi otroci sveta siti in veseli igrali in učili. Če bi ljudi učili kritičnega mišljenja, bi ti drugače izbirali na volitvah in se drugače vedli do soljudi. To so utopije. Ti mali in skromni "če-bi stavki".
Razmišljanje v "če-bi" obliki kaže na človekovo zmožnost zamišljanja obstoja onstran danosti, kar je temeljni pogoj tako za umetnost kot za svobodo. Že samo zavedanje, da bi moje življenje lahko bilo tudi drugačno, kot je, zavedanje tega "lahko bi bilo", povsem spremeni danost mojega življenja takšnega, kot je. Lahko bi bilo tudi drugačno. Ta misel spremeni vse.
Enako velja tudi glede našega zavedanja možnosti drugačnega družbenega sveta, drugačne politično-gospodarske ureditve. Že zgolj zavest o tem, da bi lahko imeli tudi drugače urejen svet, drugačna družbena razmerja, drugačne institucije lastnine in dedovanja, z več enakosti, enakopravnosti, pravičnosti, z več dostojanstva za ljudi in bolj blagodejnim odnosom do planeta, že zgolj zavest o tej drugi možnosti, četudi težko dosegljivi ali celo nemogoči, povsem spremeni našo pozicijo v svetu.
Če naj ne bomo bitja, ki so konformistično vdana v usodo neke prej določene ureditve sveta, moramo uporabljati to svojo zmožnost utopičnega razmišljanja in čutenja. Uporabljati moramo "če-bi", pogosto in brez sramu. Tisti, ki jim je v danem svetu udobno, torej bogati in močni, bodo vselej stremeli k vdanosti v stanje stvari, da stvari pač so takšne, kot so, in bodo zamišljanje utopij smešili kot sanjavo naivnost. Prav proti temu mora pokončno stati "utopist" in pokazati, da mu zamišljanja boljšega sveta ni mogoče vzeti. Zamišljati si utopije in verjeti vanje, tudi če slutiš, da so nedosegljive, to vodi tvoja prizadevanja v smeri boljšega sveta. Sama raje izberem oznako "naivne sanjačice", kot pa sprijaznjenje z zadušljivo greznico nečimrnosti in nepravičnosti.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
