Kam pa se je vaš vpisal?" "Ja na medicinsko!" Mislim, da ta izbira še vedno predstavlja ultimativni ponos vsakega starša, ko se otrok odloči za vpis na študij medicine. Seveda so v družini zmeraj dobrodošli tudi pravniki, saj vsi dobro vemo, da sporov, takšnih in drugačnih, v našem najbližjem okolju nikoli ne bo zmanjkalo. Ampak zdravstveni strokovnjak bo vedno pravi mesija in rešitelj številka ena. Ne glede na poklicni razplet bo vsekakor predstavljal še eno "vezo" več v najbolj pomembni mreži preživetja, mreži "vez in poznanstev", brez katere se resnično težko obdržimo nad vodo. Kajti zmeraj bo nekdo poznal nekoga, ki spet pozna nekoga, ki lahko vpraša nekoga, in tako naprej. Včasih je dovolj že, da poznate daljno poznanstvo od tega Nekoga. Resnično smo se naučili mojstrstva vez in poznanstev, čeprav se mi zdi, da mlajše generacije ne premorejo več tega neutrudnega poguma. Ko se človek odloči za umetniški poklic, se pač mora sprijazniti tudi s tem, da bo za družino posebnež, simpatični dobrovoljček, čigar mreža vez in poznanstev zagotovo ne bo nikoli kotirala tako visoko, razen mogoče za kakšnega abrahama ali posebno obletnico, ker boš mogoče bežno poznal še kakšnega drugega simpatičnega dobrovoljčka, ki bi lahko nastopil in razveselil slavljence ali naslikal kakšno lepo sliko za darilo po seveda "prijateljski ceni". Ampak nazaj k zdravnikom.
Pandemija je zelo grobo razkrila pogubno downhill spiralo našega zdravstva, na katero so bolj ali manj glasno opozarjali domala vsi strokovnjaki že mnogo pred pandemijo. V zadnjih tednih se lahko, predvsem v zvezi z zdravniki družinske medicine, prebirajo le katastrofalne statistike. V Sloveniji naj bi bilo več kot 130.000 pacientov brez osebnega zdravnika. Po podatkih Evropske komisije naj bi bili slovenski zdravniki med najbolj obremenjenimi v EU. Zasledila sem tudi prav absurdno primerjavo z Avstrijo, kjer na primer družinski zdravnik na dan pregleda 20 pacientov, medtem ko jih naš zdravnik pregleda in se po telefonu pogovori s povprečno 70 na dan. Med mladimi zdravniki skorajda ni zanimanja za družinsko medicino in kljub dodatno razpisanim mestom za specializacijo se ta ne zapolnijo. Skrb vzbuja podatek, da tako v Mariboru kot v Ljubljani ni več nobenega zdravnika, ki bi lahko sprejel nove paciente. Pred dnevi sem zasledila izjavo direktorja Zdravstvenega doma dr. Adolfa Drolca Maribor Jerneja Završnika, ki je za STA pojasnil, da imajo na voljo 48 zdravstvenih timov družinske medicine in da so vsi presegli normo, torej 1895 glavarinskih količnikov. Na težavo z vpisovanjem novih bolnikov se opozarja že več let, vendar se ta problem ne rešuje. Težava pa naj ne bi bila samo kronični primanjkljaj zdravnikov, temveč tudi prostor. Zato v Mariboru gradijo novi zdravstveni postaji Magdalena in Tezno. Do leta 2025 bi želeli doseči 1500 glavarinskih količnikov, kar bi nas približalo nekemu evropskemu standardu, torej da ima zdravnik lahko za enega bolnika približno 15 minut časa in ne sedanjih pet do sedem minut.
Pred dnevi smo lahko prebirali tudi članek o izgorelosti med zdravniki. Delež izgorelosti se je s 63,7 odstotka v letu 2019 dvignil na 88 odstotkov v aktualni januarski spletni anketi. Glede na to, da se država že leta in leta ne ukvarja z dotičnim problemom, bomo očitno morali ponovno sami zavihati rokave in prispevati "več". Bomo pač še naprej malo bolj agresivno in sebično usmerjali svoj naraščaj v medicino. Nič hudega, če bo otrok umetniška duša! Saj imajo na ljubljanski fakulteti odličen medicinski orkester, na mariborski pa izvrsten pevski zbor! Luštno bo! Pa še za abrahame bo! Namesto h krstu jih bomo peljali kar na Hipokratovo prisego, namesto amen pa bo odmeval le ponosen in seveda večglasen: "Zdravnik naj bo!"
Obiščite spletno stran brez oglasov.
