V nedeljo zvečer nas bosta obiskala Miklavž in njegovo spremstvo angelov in parkeljnov. Pridnim bo prinesel darila, porednim pa šibe. Seveda si vsi želimo mandarin, orehov, piškotov, telefonov, tablic, prenosnikov in drugih dragocenosti v izobilju. Ampak prvi od treh dobrih mož v decembru bo že vedel, kaj je najbolj prav. Pričakovanje Miklavža je že od nekdaj vzpodbujalo otroško domišljijo. Kako, da je ta svetnik postal tak prijatelj otroških in naših src? Prav veliko zgodovinskih podatkov iz njegovega življenja ni, več nam o njem povedo prisrčne legende. Med drugim naj bi bil rešil mornarje nevarnosti in na morju pomiril nevihto; v življenje naj bi obudil tri fante, ki jih je umoril gostilničar, ko so ga prišli prosit za obed; v sanjah naj bi se bil prikazoval vladarju Konstantinu in dosegel, da je ta pomilostil tri mlade oficirje, ki so bili obsojeni na smrt; ob hudi lakoti naj bi bil srečno pripeljal ladjo z žitom v Miro; morda najbolj znana pa je legenda s tremi kepami zlata, ko je skozi okno v hišo revnega kmeta vrgel tri vreče zlata za doto njegovih treh hčera ter jih s tem rešil služenja denarja v javni hiši.
Toda kljub zanimivim legendam je trdno dejstvo, da je bil Nikolaj škof v Miri, kjer je v visoki starosti umrl okoli leta 350. Rodil se je pobožnim staršem, po katerih je podedoval dobroto, usmiljenje in odprtost do revežev. Ko sta mu starša zapustila lepo premoženje, ga je razdelil med reveže, sam pa je postal redovnik. Kmalu po smrti so ga ljudje začeli častiti kot svetnika. Zaradi svoje dobrote je postal priprošnjik v različnih življenjskih stiskah. Mogoče je zanimivo tudi to, da ime Nikolaj pomeni "zmaga ljudstva", zato ni čudno, da je ime Nikolaj v njegovih različicah povsod zelo pogosto, posebno pa v Rusiji, kjer so spomin na svetega Nikolaja obeleževali celo z dvema praznikoma, 6. decembra, v spomin njegove smrti, in 9. maja, kot spomin na prenos njegovih posmrtnih ostankov. Leta 1086 so namreč pomorščaki v Miri ukradli njegove relikvije in jih prenesli v italijansko mesto Bari, kjer so shranjene še danes. Nasploh je sveti Nikolaj je eden izmed najbolj priljubljenih svetnikov vzhodne cerkve. Kot svojega zavetnika ga častijo mornarji, brodarji in splavarji. Prve cerkve njemu v čast so postavljali ob vodah. Ljubljanska stolnica, ki je posvečena sv. Nikolaju, je bila prvotno cerkev ljubljanskih ribičev in čolnarjev. Sveti Miklavž pa ni samo zavetnik ljubljanske škofije, temveč tudi Amsterdama in New Yorka. Kljub vsem spremembam in drugačnim časom se miklavževanje ni kaj prav dosti spremenilo. Čeprav se darila modernega Miklavža precej razlikujejo od tradicionalnih, ko smo otroci bili iskreno veseli že mandarin in orehov v nogavicah. Mogoče smo dandanes, v vsem tem izobilju in presežku vsega, le malo pozabili na to, da ni najbolj pomembno, koliko zapravimo za darila in katero bo najbolj originalno. Pomembni so bližina, ohranjanje stikov ter ljubezen in skromnost. Moje darilo za miklavža bo tokrat mistična, malo srhljiva ljudska pripovedna pesem iz Kamna pri Kobaridu, Sveti Miklavž zgodaj vstane, na katero sem naletela med pisanjem te kolumne. Lahko ji prisluhnete tudi na spletu:
Sveti Miklavž zgodaj vstane, se lepo čedno umije, vzame sekirco na rame in gre po poti ravne. Ko pride tja v goščavo do drevesca krivega in ravnega, za barčico pripravnega.
Sveti Miklavž reče: "Pomagaj Bog."
Hudoba reče: "Ti si gljoh."
Sveti Miklavž reče: "Marije."
Hudoba reče: "Bariglje."
Sveti Miklavž reče: "Amen."
Hudoba reče: "Kamen."
Sveti Miklavž prime Hudobo za te duge lase in jo vrže v to globoko morje.
Koder Hudoba plava, za njo teče voda vsa rujava.
Koder sveti Miklavž hodi, za njim rasejo rumene rožice.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
