Ta teden je počila majhna, toda še kar glasna petarda na prvih frontnih linijah kulturnega boja. Prof. dr. Peter Stanković s katedre za kulturologijo na Fakulteti za družbene vede je prišel na Radio Slovenija predstavljat svojo novo knjigo z naslovom Simbolni imaginarij sodobne slovenske narodnozabavne glasbe. Priznati moram, da bi zadeva šla verjetno mimo mene, če se cenjeno poslušalstvo taiste narodnozabavne glasbe - ali vsaj podporniki vrednot, ki da jih ta glasba promovira - ne bi zapičilo v kulturologov stavek, ki si ga je drznil izreči v mikrofon: "Lahko vidimo, da politika z bolj avtokratskimi težnjami apropriira, podpira, uporablja, izrablja tudi to glasbo. Zdaj, ne me narobe razumeti, nočem reči, da je ta glasba sama po sebi avtokratska, fašistoidna ali kakorkoli, a je s svojim preprostim, enoznačnim, uniformnim svetom zelo pripravna za take prisvojitve."
Organsko pa ne
Ob tem je desničarjem seveda odneslo pokrov. Nekdo je to slišal, se zgrozil nad besedo "fašistoiden" in to Stankovićevo tirado distribuiral med tako imenovane drugorazredne drugače misleče. Zato je zdaj spet ogenj v strehi domačije: kako si na Radiu Slovenija drznejo omalovaževati in diskreditirati to glasbo, ko pa je vendar "pomemben del identitete Slovenk in Slovencev", pri tem pa smo za programske vsebine "primorani" celo plačevati.
V izogib nesporazumom moram najprej priznati, da spadam med tiste, ki narodnozabavno glasbo dosledno in načrtno ignorirajo. Ker me ne samo absolutno ne zanima, ampak je tudi organsko ne prenašam. Moja zavračevalna metoda pa seveda ni intelektualna analiza meni tujega glasbenega in/ali kulturnega fenomena, temveč preklapljanje programov in izogibanje krajem, kjer se tem zvokom in pojavom ne bi mogel izogniti.
Zavračam!
Res pa je, da vem, kaj hoče Stanković povedati. Vem, da je med Avseniki ali Slaki in kakšnimi novodobnimi narodnjaki približno tako velikanska razlika kot med recimo Buldožerji in Joker Outi. Ja, tudi narodnozabavna glasba se je posodobila, čeprav profesor trdi, da gre za "navidezno modernizacijo" in "raznovrstnost na površini" - kar je najbrž celo res.
Zavračam pa raziskovalčevo implicitno trditev, da je novodobna narodnozabavna glasba latentno avtokratska in celo fašistoidna. Ta teza bi bila veljavna samo v primeru, če bi bilo mogoče empirično, znanstveno dokazati visoko stopnjo korelacije med poslušanjem narodnozabavne glasbe in politično podporo desnici.
Kot dokazuje dejstvo, da recimo sam predsednik vlade v prostem času včasih napiše slaboumno domoljubno besedilo v stilu Pirkoviča za popolnoma neposlušljivo Blut-und-Boden štanco, sta narodnjaštvo in identitarnost sicer res gradnika nove, prav tako posodobljene desnice.
Pošlihtani
A to je samo politična in publicistična poljubnost, na podlagi katere ni mogoče doktorirati. In tu se je Stanković zaštrikal z observacijo, da v tem novokomponiranem slovenskem kantriju "ni gejev, ni lezbijk, ni čefurjev, ni pankerjev, ni hipijev, ni metalcev, ni nikogar, ki bi bil drugačen" - in da je ta glasba namesto tega polna elementov "pošlihtanosti" kot recimo "sveže opranih avtomobilov, zlikanih srajc, pospravljenih stanovanj, nikjer nobenega prahu".
To seveda ni neres. Toda da v narodnozabavni glasbi ni običajnih garantov tako imenovane raznolikosti in urbanosti, ni kritika dotičnih življenjskih, osebnih in družbenih stilov. To kvečjemu pomeni, da narodnjakov - če sklepamo po njihovi glasbi - vse to preprosto ne zanima. Ker ni njihova stvar. Kar se mi ne samo ne zdi sporno, ampak mi je celo všeč, da to priznajo.
Večji od življenja
Druga zadeva, ki jo je Stanković spregledal, pa je seveda za vsako pop glasbo - celo narodnjaško - značilna (samo)ironija in stilizirana distanca nastopajočega pozerja do samega sebe in do publike, ki ji streže.
Če jaz kdaj slučajno vidim kak tak video, v njem vidim nekaj, kar za moje pojme sicer subkultivirane in hitro zadovoljne ljubitelje glasbe verjetno pomirja in tolaži, da je svet pač predvidljiv in prelep. Ni pa to nobeno šuntanje uboge neurbane raje proti gejem, lezbijkam, čefurjem, pankerjem in hipijem. Tudi narodnozabavni šoder namreč nosi v sebi sporočilo, da je pop večji od življenja in da niti zlikanih srajc in opranih avtov ni treba popolnoma resno jemati. Še posebej pa ne tako resno, da bi novodobnim klovnom brez posluha pripisovali nagnjenost ali vsaj pripravljenost na fašistoidnost. Če pa Stankoviću ni kaj jasno, naj se pozanima še na kakem drugem faksu.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
