(KOLUMNA MARKA CRNKOVIČA) O, glej, mikron: Psihoza drugorazrednih

09.01.2022 05:30

Jeza, jeza in še enkrat jeza.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj

Shutterstock

Omikron očitno ni hec. Bil sem trikrat cepljen, vendar sem kljub temu živčen. Psihoza je spet v zraku. Moj prijatelj - ki resda živi v desetmilijonskem mestu, kjer se zunaj doma težko distanciraš od ljudi, in v državi, kjer tedensko diagnosticirajo milijon okuženih - je bil tudi trikrat cepljen, pa ga je vseeno fasal. Brez hujših posledic, hvala bogu. To me nekoliko pomirja, pa vendar …

Iskanje krivcev

V zraku pa ni samo psihoza - torej godlja apatije, resignacije, tesnobnosti, deziluzij in pesimizma -, temveč predvsem jeza, jeza in še enkrat jeza. Jeza na ves svet in na prekleto družbo. Kaj nam je tega bilo treba? Nekdo mora biti kriv za vse to sranje. Na splošno in čez palec. Da se bolje počutimo. Za občutek, da je še pravica na svetu.

Iskanje krivcev in medsebojno obtoževanje se vleče že skoraj dve leti. Včasih zadenemo, toda v večini primerov to pomeni, da delamo drug drugemu krivico. Počez in čez palec. Meja med poklicnimi dolžnostmi in nalogami novinarstva in nerganjem kot nacionalnim kratkočasjem državljanov je vedno bolj zabrisana.

Cepljeni in ukrepe spoštujoči krivimo one druge, namreč nejeverne in neposlušne. Ti krivijo spet nas, ker imajo občutek - ki jih v bistvu niti ne vara preveč -, da bi jih sodržavljani v nenačelni koaliciji z oblastjo najraje izobčili iz družbe. ("Les non-vaccinés, on a très envie de les emmerder," kot pravi Macron. Prevedel namenoma ne bom, da ne bo kdo še bolj užaljen.)

Pavšalna jeza

Eni in drugi - vsak s svojimi argumenti - pa krivimo tako imenovano oblast, ki da ne zna komandirati korona krize. In oblast nas nazaj. Ene in druge. Prve zato, ker ji ne priznavamo brezprizivne pravice, da v namišljenih ali dejanskih izrednih razmerah skoraj nenadzirano in nekaznovano dela, kar hoče in kot se ji zdi. Druge pa zato, ker se ne menijo za njene ukrepe. Niti za slučajno dobronamerne, solidarne in učinkovite, da ne rečem vsaj posrečene ukrepe.

Eden od razlogov za pavšalno jezo pa je tudi to, da nismo vajeni - in tudi ne vem, zakaj bi sploh bili -, da se na videz prijazna, svobodnjaška, pokroviteljska, helikopterska, do nekaterih celo radodarna oblast jasno in glasno prepira z državljani. Odkod ta bizarna, da ne rečem totalitarna ideja, da oblast obtožuje državljane in jih dolži za karkoli že, če se z njimi ne strinja (in obratno)? Zakaj nas sesuva kot moralne propalice? Kot da ima vlada enako pravico do šimfanja kot mi državljani! Kot da smo mi prvorazredni, ne pa oni!

Živeti v družbi

Jeza, jeza in še enkrat jeza je v zraku zato, ker nam gre na živce, da moramo živeti v družbi. Na živce nam gre, ker živeti v družbi ne pomeni živeti sam, po svoje. Živeti v družbi pomeni imeti opraviti z ljudmi, s katerimi nočemo imeti nič opraviti, smo pa hočeš-nočeš vendarle od njih odvisni. Na živce nam gre že ta odvisnost - ali soodvisnost, če hočete -, ki jo dojemamo kot sinonim za nesvobodo. Danes se nam celo solidarnost zdi neke vrste nesvoboda. Predvsem pa nam gre na živce to, da živeti v družbi pomeni tudi živeti pod neko avtoriteto ali vsaj z občutkom podrejenosti takšni ali drugačni avtoriteti.

Odvisnost, avtoriteta, nesvoboda, (samo)disciplina - vse to pa so seveda zelo nepopularne vrednote. Že prej so bile nepopularne, zdaj pa še tem bolj, ko smo proti svoji volji stisnjeni v korona kót in v soodvisnost z ljudmi, ki jih ne maramo (in oni ne nas). Že družba sama - s politiko na čelu, v specifičnih razmerah še posebej - dandanes ni zelo popularna ideja. Najbolj vroča roba je dandanes individualnost, originalnost. Ali kvečjemu samota - ki pa si je skoraj nihče more privoščiti.

Fobije in pomisleki

Zoprno pa je tudi to, da je danes vse javno. Naše misli in mnenja ter fobije in pomisleki, vse je javno. Naša privatna stališča so podružbljena. Šeranje naših stališč je v bistvu preverjanje njihove točnosti in veljavnosti, ki se merita z odobravanjem in neodobravanjem. (Poudarjam: in neodobravanjem, ne ali.) Za vsako figo se z nekom identificiramo ali antiidentificiramo ali kdo z nami. Afirmativno, če se strinjamo, pritrjujemo, aplavdiramo, ali negativistično, kot kao kompetenten kritik, če sesuvamo, zmerjamo, grozimo. Še nikoli ni bilo tako pomembno vedeti, kam spadamo. Mnogi se še nikoli niso tako radi opredeljevali, tako kot po drugi strani tudi mnogim še nikoli ni bilo tako težko nekomu ali nečemu pripadati.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.

Več vsebin iz spleta