Vstaja v suženjstvo zakletih, ki jarem jih teži gorja

Že prejšnjo sredo, ko so se novodobni disidenti prvič zbrali na ljubljanskem Trgu republike - torej na Trgu družbene ureditve, ki zagotavlja vsakemu kretenu, da se počuti polnopravnega in upoštevanega -, sem se zgrozil, ko sem prebral, da je Saša Lendero na začetku demonstracij pred vso tisto množico zapela Zdravljico.

Ob tem sem se vprašal, ali lahko ​slovenstva stebri in simboli doživijo še kaj bolj ponižujočega od tega, da rulji poje himno tretjerazredna tabloidna popevkarica, ki se je nekoč marketirala s teorijo naturnega povečevanja jošk z masažo.

Kje za vraga je Potrč

Teden dni kasneje pa je bilo v glasbenem smislu še hujše. Iz tega antivakserskega, anti-PCT džuboksa se je razlegal Werner. Žal me spet ni bilo tam. Njega bi pa res rad enkrat slišal peti v živo. Če sem prav slišal na Facebooku, je izvajal prigodno motivacijsko poskočnico z naslovom Cepljen z ljubeznijo. (Za probo samo tole: "Širimo skupaj obzorja/Ljubezen je zakon vesolja.")

V starih časih so glasbeniki spodbujali publiko z vzkliki: "Zapojmo zdaj vsi skupaj!" Danes pa: "Dajmo vsi zdaj Facebook Live!" Noro.

Samo nekaj me zanima: kje za vraga je Marko Potrč? On bi pa ja pasal na take proteste in to ne samo kot udeleženec. Ampak pustimo to. Da ne bo kdo pomislil, da sem njihov in njegov piarovec …

Trenutki nepotrpežljivosti

No, v starih časih je bilo marsikaj drugače. Za začetek, bili smo bolj potrpežljivi in olikani eden do drugega. Tudi jaz sam sem bil bolj potrpežljiv in olikan. Nikoli nisem zmerjal ljudi z drhaljo. Dobro, no, prijazen nisem bil nikoli. Ampak vseeno dovolite, da se ponižno in skrušeno opravičim in poprosim za razumevanje.

Moja edina olajševalna okoliščina za to nestrpnost in nesramnost namreč je, da se ljudje, ki jih nekoč niti v trenutkih nepotrpežljivosti in neolikanosti ne bi zmerjal z drhaljo, vse do danes niso v tisočih in tisočih zbirali na glavnem trgu in tudi sami nepotrpežljivo in neolikano terjali pravico, da jih večina normalnih obravnava kot sebi enake in enakopravne.

Iz vseh lukenj

Se še spomnite, ko si je takrat še Delov zunanjepolitični novinar Boštjan Videmšek drznil v Odmevih pred dobrima dvema letoma izreči bogokletno misel, da je "diskurz in interpretacijo sveta, ki je nekoč pripadala medijem, prevzela popolnoma neizobražena drhal"?

Evo. Ti ljudje niso bili nikoli čisto tiho, bili so pa nemoteči in neopazni. Potem so postali glasnejši, vendar so še naprej ostajali lepo pospravljeni v predalček v glavnem anonimnega komentariata. Potem pa je prišel Facebook (in za njim še Twitter). S pomočjo teh dveh orodij za množično uničevanje so začeli z imeni in priimki lesti iz vseh lukenj.

In danes so vsako sredo na Trgu republike - torej na Trgu državne ureditve, ki zagotavlja vsakemu kretenu, da se počuti polnopravnega in upoštevanega.

Joan Baez in Bob Dylan

V starih časih je bilo drugače tudi to, da so v okviru popularne kulture o ljubezni prepevali tisti artisti, ki so svobodo, bratstvo in enakost in podobne vrednote dojemali ne samo kot človekovo pravico, ampak tudi kot državljansko alternativo oblásti. Poslušali pa so jih tisti, ki so bili dejansko proti imperialističnim vojnam, ekonomskemu izkoriščanju, policijskemu nadzoru, družbenim normam, socialni nepravičnosti.

Zdi se mi pošastno, kako se je v petdesetih in več letih to trivializiralo in sprevrglo v nasprotje. Glasbeno in družbeno. Saša Lendero in Werner ne samo, da nista Yoko Ono in John Lennon, ampak sta kot glasbeni ničli tudi simbola degradacije družbenega angažmaja in uporništva.

In kar me najbolj deprimira: ko to gledam, se sprašujem, ali niso kali te degradacije zasejali že tisti, ki so te vrednote začeli propagirati z najboljšimi nameni in vzgojili cele generacije v tem duhu.

Proč, srhljiva misel!

Za domačo nalogo moram o tem še razmisliti, ampak če me ta moj občutek o hipijevskem in mirovniškem izvoru današnjih protestnikov ne vara, imajo desničarji prav, ko novodobne disidente - ne glede na njihova politična stališča (če jih sploh imajo) - čez palec deklarirajo za levičarje, ki jim grejo pač najbolj na živce.

Ker ali ni to namišljeno, ponarejeno uporništvo v resnici vstaja v suženjstvo zakletih, ki jarem jih teži gorja? In če je to res, ali smo vsi tisti bogaboječi, ki ne protestiramo, v resnici desničarji ali vsaj subjekti Orwellove Oceanije?

Proč, srhljiva misel!