Konoplja kanabis: Čisti, obnovljivi vir energije

akaj bi izrabljali gozdove, ki zrastejo v stoletjih, ali črpali zaloge fosilnih goriv, ki so nastale v milijonih let, ko pa lahko enako dosežemo z letnim pridelkom konoplje? Tako se je spraševal industrijski genij Henry Ford, ki je na svojem posestvu tudi še po letu 1937, ko je bila konoplja v ZDA prepovedana, prideloval marihuano; verjetno prav zato, da bi dokazal, kako poceni je lahko proizvodnja biogoriva iz konoplje.
Iz pšenične slame, konoplje in sisala je Ford izdelal prvi plastični avtomobil.

Gorivo iz konoplje

Nafta in premog nikakor nista edino možno gorivo. Energijski sistemi biomase bi lahko zagotavljali obnovljiv vir energije, ki bi hkrati ustvarjal na milijone novih, čistih delovnih mest. Goriva in olja iz konoplje bi lahko nadomestila vse vrste energijskih izdelkov, ki jih danes dobivamo iz fosilnih goriv.
Z botaničnega zornega kota je konoplja predstavnica najnaprednejše rastlinske družine na Zemlji. Je dvodomna (ima moške, ženske in včasih hermafroditske - moške in ženske cvetove na isti rastlini), olesenela, zelnata enoletnica, ki sonce izrablja bolj učinkovito kot praktično katera koli druga rastlina na planetu in v kratkem rastnem obdobju doseže krepkih tri do pet metrov ali celo več. Uspeva praktično v vseh klimatskih razmerah na zemlji in v vsaki prsti, tudi v najskrajnejših razmerah. Ne samo to, ob tem zemljo rahlja in bogati ter s tem pripravlja na setev naslednje kulture. Konoplja je prepričljivo naš glavni obnovljivi naravni vir. In prav zato je tako zelo pomembna.
Rastoče sadike konoplje med izhlapevanjem "vdihavajo" CO2 (ogljikov dioksid), iz katerega gradijo celične strukture; pri tem oddajajo odvečni kisik in z njim oskrbujejo ozračje. Ko potem z ogljikom bogato konopljino biomaso zažgemo, se CO2 sprošča nazaj v zrak. Ciklus CO2 je dokončan in ekološko uravnotežen, ko naslednje leto zraste nov pridelek. Rastoča drevesa pa hranijo desetkrat več CO2, saj vsako drevo vzdržuje pri življenju še celo infrastrukturo mikrobov, insektov, rastlin, gob itd. Večje in starejše je drevo, večje količine CO2 odstranjuje iz ozračja.

Biomasa za energetsko izobilje

Kar 80 odstotkov konopljinega stebla predstavlja ličje oziroma stržen, ki ostane, ko rastlino "olupimo" in odstranimo vlakna; 77 odstotkov stržena je celuloza, ki je osnovna surovina za proizvodnjo kemikalij, plastike in vlaken. Statistični podatki o kmetijski proizvodnji se med seboj nekoliko razlikujejo, toda povsem dozorela konoplja lahko daje od 50- pa celo do 100-krat več celuloze, kot jo dobimo iz koruznih stebel, kenafa ali sladkornega trsa - ki je po enoletnem donosu druga najbogatejša rastlina s celulozo na planetu.
Na večini zemljepisnih območij lahko konopljo žanjemo dvakrat na leto, v toplejših krajih pa raste vse leto. Njena rastna sezona je kratka in jo zato lahko sejemo tudi potem, ko smo s polja pospravili osnovni pridelek, namenjen prehrani. Tako bi lahko eden ključnih gospodarskih dejavnikov v proizvodnji energije postale neodvisne podeželske skupnosti zelo produktivnih in avtonomnih pridelovalcev konoplje.
Vlade danes kmetom plačujejo subvencije (v denarju ali "kako drugače") samo zato, da vsako leto puščajo ogromne površine neobdelanih kmetijskih zemljišč. Če bi na teh zemljiščih pridelovali konopljo ali katero drugo olesenelo enoletnico za biomaso, bi proizvodnja energije postala neka povsem nova gospodarska igra, hkrati pa bi bil to zelo resen poskus reševanja planeta. Vsako jutro konoplje bi dalo 4000 litrov metanola. Gorivo, pridelano iz konoplje, iz recikliranega papirja ali česa podobnega, bi zadoščalo, da bi svet živel praktično brez nafte oziroma fosilnih goriv.
Dobro, v čem je torej problem? Ta je očiten: kakršnim koli resnim spremembam nasprotujejo energetske korporacije, družbe, ki imajo v lasti večino petrokemičnih, farmacevtskih, alkoholnih in tobačnih poslov, in ki svoje interese prepletajo z bankami in zavarovalnicami.

Strahopetna politika naših vlad

Zakaj ne bi uporabili konoplje za preprečevanje učinka tople grede? V pripravah na pisanje te knjige sva Jack Herrer in Maria Farrow zgornje vprašanje zastavila najvišjemu uradniku ameriškega ministrstva za kmetijstvo Steveu Rawlingsu (ki je bil med drugim zadolžen za vprašanja toplogrednih plinov).
Vprašala sva ga: "Če bi lahko izbirali brez omejitev, kaj bi se vam zdel idealen način odpravljanja učinkov tople grede?"
Odgovoril je: "Ustavitev krčenja gozdov in prenehanje uporabe fosilnih goriv."
"Prav - in zakaj tega ne naredimo?"
'Ker nimamo resne zamenjave za les, ki ga uporabljamo pri izdelavi papirja in za fosilna goriva."
"Zakaj za papir in fosilna goriva ne uporabljamo kakšne rastline enoletnice?"
"No, to bi bilo idealno," se je strinjal: "Žal pa ne poznamo ničesar uporabnega, kar bi dajalo dovolj materiala."
"Kaj pa bi rekli, če bi imeli rastlino, ki bi lahko nadomestila vso lesno kašo za papir in vsa fosilna goriva; ki bi dajala večino potrebnih naravnih vlaken; iz katere bi lahko izdelovali vse, od dinamita do plastike; ki bi lahko rasla praktično povsod na planetu; ki bi na jutru površine nadomestila štirikrat večjo površino gozda in ki bi na šestih odstotkih ameriškega ozemlja lahko dajala dovolj materiala za vse letne energetske potrebe Združenih držav? Bi to pomagalo pri reševanju planeta?"
"To bi bilo idealno. Le da takšne rastline ni."
"Midva pa misliva, da je."
"Ja? Katera pa?"
"Konoplja."
"Konoplja!" Za hip se je zamislil. "Nikoli ne bi na to pomislil … Ampak vesta kaj, mislim, da imata prav. Konoplja bi lahko bila prava. Ha! Odlična zamisel!"
Navdušeno sva začela opisovati potencialno uporabnost konoplje za papir, vlakna, gorivo, hrano, barve itd., ter kako bi to prispevalo k uravnoteženju svetovnega ekosistema in spet vzpostavilo ravnotežje v preskrbi ozračja s kisikom, ne da bi bistveno posegalo v življenjski standard, kakršnega je vajena večina Američanov. V bistvu se je Rawlings strinjal, da je najina informacija najverjetneje pravilna in bi zadeva lahko delovala. "Čudovita zamisel," je rekel, "mislim, da bi lahko delovala. Seveda pa je ne moremo uporabiti."
"Šalite se," sva odgovorila. "Zakaj je ne bi mogli uporabiti?"
"No, gospod Herer, ali se zavedate, da je konoplja tudi marihuana?"
"Seveda vem, o tem pišem približno 40 ur na teden zadnjih 17 let."
"Pa morda tudi veste, da je marihuana prepovedana? Ne morete je uporabljati."
"Niti za reševanje sveta ne?"
"Ne, niti za reševanje sveta. Prepovedana je. Ne morete je uporabiti. Pika."
"Ne razumita me narobe. Zamisel je odlična," je nadaljeval, "vendar je ne bodo nikoli odobrili."
"Zakaj ne naredite koraka? Zakaj sami ne stopite do kmetijskega ministra in mu poveste, da vam je neki norec iz Kalifornije izročil dokumentacijo, ki kaže, da bi konoplja morda lahko rešila planet; povejte mu, da ste že v prvem hipu pomislili, da je to morda res, in da je zdaj potrebna resna študija. Kaj bi vam rekel minister?"
"Mislim, da me ne bi dolgo pustil na mojem položaju. Konec koncev sem samo vladni uradnik."
"Zakaj pa ne bi s svojega računalnika sami izbrskali teh informacij v knjižnici kmetijskega ministrstva? Tam sva jih našla tudi midva."
"Teh informacij ne morem iskati!"
"Zakaj pa ne? Tudi midva sva jih."
"Gospod Herer, vi ste navaden državljan. Iščete lahko, karkoli želite. Jaz sem pa uradnik ministrstva za kmetijstvo. Nekdo bo hotel vedeti, zakaj brskam po teh informacijah. In z menoj bo konec."
Končno smo se le dogovorili, da mu pošljeva vso dokumentacijo, ki sva jo zbrala v knjižnici kmetijskega ministrstva - če jo bo le hotel pregledati.
Obljubil je, da bo, toda ko sva ga mesec pozneje poklicala, je rekel, da še vedno ni odprl paketa in da nama ga bo poslal nazaj, saj ne želi nositi odgovornosti.
To je tista strahopetna in zastrašujoče neodgovorna politika naših vlad, s katero se moramo spopadati.