Kovinska palica ali veriga in to je to

Kje drugje kot na Lentu pod Titovim mostom naj bi se začela izkušnja Mariborčanov z vrtiljaki bleščavo pisanih luči in kje drugje bi izkusili pošiljanje ljudi v zrak na najrazličnejše načine: v krogu, levo - desno, z nekaj več ali nekaj manj groze? Vesele jeseni naše mladosti se spominjam po balerini in Jaki Šraufcigerju. Ja, vem, slednji se ni vrtel pod mostom, ampak je na odru prireditve z istim imenom vrtel šale, ki so se takrat zdele odraslim posrečene, jaz pa jih nisem prav razumela. Nič hudega.

A za otroka je bilo absolutno bolj vznemirljivo pod mostom, mati so donirali denar, mi pa smo skakali med velikimi čudeži sveta, vse dokler mama ni rekla zdaj pa res dovolj. In najbolj zanimivo je, da ima pri vsem skupaj današnji skupek naprav, ki se od ne vem kod pojavi v času festivala na Lentu, čisto enak učinek. Človek bi si mislil, da današnja otročad, razvajena od vsega, kar ponujajo ekrani, ne bo več tako hudo trzala na res obupno glasbo in barvne žarnice, ampak ne, pritisk je čisto enak! Kot da ne vidijo zmajanih stolov, improviziranih sedišč in kreativnih rešitev, ki običajno vključujejo široki srebrni lepilni trak. Tako sva z malo lani pristali v lunaparku ob kopališču v Moravcih. Avtomobilčki so bili prazni - zaradi mladeniča, ki se je po neki sprevrženi logiki najraje z vso hitrostjo zaletaval v avtomobilčke z majhnimi otroki, zato so malčki stekli k staršem in ti so se zgražali, ampak fantu ni rekel nihče nič. Naslednjo uro je v svojem vozilcu prežal na žrtve, a zaman. Poleg sladkorne pene, ki je izginjala sama od sebe (prisežem!), je bila možnost le še ena, in to bolj zračna. Avtomobili v zraku. Oni z ročko, ki jo lahko upravljaš sam in gre zadeva gor ali dol. Potem ko sva eno vožnjo preživeli obrnjeni vzvratno, čeprav sva startali naprej, sem vprašala nadmojstra parka, blagajnika in, kot se je izkazalo kasneje, tudi mehanika v eni osebi, koliko je zadeva pravzaprav stara. Po nekaj neposrečenih dovtipih o staranju je postalo jasno, da vsaj 50 let. Sumim, da je še kako desetletje zamolčal ali pa se je vrtiljak, ki te je ne nazadnje peljal vsaj deset metrov nad zemljo, res zelo hitro in zelo slabo staral. Kakorkoli, po petih vožnjah sem zatulila Zdaj pa dooost! in raje kupila še eno sladkorno peno. Spet izginila v neko kepico velikosti kiki bonbona.

Podobna scena je bila letos v Tkonu, le da brez nadležnega dirkača trkača. Mojster je pod enega od vrtiljakov v nekem trenutku celo čisto ležerno pritovoril lestev in malo zabil pleh, ki je grozil, da se bo vdal centrifugalni sili in odletel v najboljšem primeru - na tla.

Zanimivo je, kako starši, ki napenjajo vse sile (in denarnice) ob preučevanju primerjalnih testov otroških sedežev, koles, skirojev ali pa preklapljajo na organsko, bio in eko, saj vse drugo malčkom lahko škodi, enostavno klecnejo pred temi kičastimi relikti nekih drugih časov. Ker če smo iskreni in če pustimo ob strani profesionalce, kot je Gardaland, ti vrtiljaki so povečini vsi iz prejšnjega stoletja. No, vsaj jaz ne poznam prav novih tovrstnih naprav. In varnost je temu primerna - kovinska palica ali veriga in to je to. A prav zaradi tega so neka normalnost v hiperreguliranem svetu, tisti trenutek, ko rečeš: dobro, če so se deca 50 let vozila na njih, verjetno ne bo nič narobe. In tudi ni.