Kako dopovedati najstniku, da je lahko življenje z velikim nosom prav zabavno?

No, moji selfiji so lahko nenavadni na številne druge načine. Neverjetno, koliko jih je. Načinov namreč. Po navadi mi ravno tisti trenutek nekam pobegne pozornost in gledam v popolnoma napačno smer, izredno nefotogenična zadeva je tudi moj nos. Na selfiju ga je obvezno preveč. Morda ga je preveč tudi brez selfija, sumim le zato, ker je konstantno v mojem vidnem polju, ampak sklepam, da se to dogaja mnogim in ne samo meni.

Pogosto mi uspe narediti portret zaskrbljene sove. Tisti izraz, kot da skušam razvozlati perkolacijsko teorijo, ampak na robu obupa žalostno prosim za pomoč. Teh imam največ. Pa sem poskusila s prijaznimi konji (hvala, Ema, res imaš fotogenične živali), ki so sploh najlepše živali na svetu, a jaz zraven spet izgledam žalostno-začudena sova.

Vse skupaj ni preveč enostavno, a ker selfijev niti ne potrebujem, se ne sekiram preveč. Če je že res sila, pa vprašam za nasvet Njega, Denisa. Mi pa roji po glavi nekaj drugega. Če je že meni, ki mi je to približno predzadnja skrb na svetu, ukvarjanje s selfiji vzelo nekaj časa in naplavilo kako tono posnetkov žalostnih nosatih razočaranj, si lahko samo predstavljam, kako mora biti deklici, ki ji je selfiranje praktično zapovedano in se njena priljubljenost meri v malih digitalnih srčkih. Ker, ne bodimo pametni, vsi se spomnimo, kako pomembno je v nekem obdobju življenja, kaj o tebi, sploh o tvoji zunanjosti, mislijo drugi. Kulskost je sploh tam na prehodu v srednjo šolo strašno pomembna in primerjanje z drugimi je edini način, kako izmeriti sebe. In vse ostale.

A če smo se nekdaj primerjale punce v enem razredu ali soseski, je sedaj nabor tekmovalcev in ocenjevalcev v bitki za kulskost neskončen. Ste vedeli, da najstnik v povprečju porabi za en dober selfi vsaj 50 posnetkov? Ogromno truda je vloženega v to, verjemite, jaz vem. Gre za projekt. Da, lahko bi ta trud preusmerili drugam, pa ga ne bodo. Na koncu boste izgubili. Sprejmite to. Čim prej, tem boljše.

Selfiji so menda dejstvo in vsaj nekaj časa bodo še tukaj zato, da večini najstnikov grenijo življenje. Težava je, ko postanejo hormonsko zmedeni mali odrasli odvisni od všečkov, opozarja stroka, ki odvisnosti od socialnih omrežij še ni čisto prav poenotila, a nedavno sem govorila z zdravnico, ki te dni sprejema na psihiatrijo hudo poškodovane otroke. Ne, ni kriva korona. No, morda le v delu, ko je otrokom vzela tisto, kar blaži pritisk spletnega občestva - fizično bližino prijateljev. Ne, pričelo se je prej. Družbena omrežja predstavljajo nekaterim mladim strašanski stres in obremenitev, ki je za povrh še vseprisoten, ker ga s sabo nosijo celo v posteljo. Mali aparat je male ljudi izpostavil in zvezal s kritično publiko za vedno. Posledice so lahko motnje hranjenja, depresije, samodestruktivnost.

Merjenje na internetu? Prosim, ne, hvala. Kako dopovedati najstniku, da je lahko življenje z velikim nosom prav zabavno? Težko, a ne nemogoče.