Potovanje: Bili smo mali krištofi kolumbi brez skorbuta

Ne znam čisto dobro pojasniti, ampak čas teče na alu klopcah drugače. Veš, da si v delčku mravljišča, vse okoli tebe je silni pogon ljudi in mašinerije, ti pa sediš in kot da nimaš prav nobene druge skrbi, kot kdaj boš lagodno preselil zadnjico na sedež v letalu. Med tem se okoli tebe sprehaja svet. Ljudje mnogih barv, starosti in glasnosti, zanimivo, za razliko od drugih javnih prevozov, redko tudi vonjev. No, vsaj na evropskih letališčih. Knjige, časopisi, občutek, da si del sistema, ki ne more zatajiti. Obožujem in pogrešam letališča!

Dobro, prva potovanja so bila seveda avtobusna. Bili smo tretji letnik srednje šole, ko se nam je utrnilo, da zdaj pa res moramo videti Amsterdam. Ne vem več, kdo je bil nosilec akcije, sumim, da Danijela, itak, vedno je bila ona živec. Jaz njej ulomke in permutacije, ona meni nenavadne ekspedicije v polje neznanega, nekak tak je bil najin dogovor tudi sicer. Skratka, ekipa gimnazijcev tretjega D si je lepo zamislila vse. Našli smo agencijo, staršem pojasnili, da gre za hudo resno šolsko zadevo, v šoli smo si uredili Gabrove dneve in jo mahnili v Amsterdam. Spomnimo, da je bil čas pred mobilnimi telefoni in internetom, mi pa smo bili praktično popolnoma brez solo izkušenj s potovanji. Sistem agencije je bil prevoz in spanje pri domačinih, to je vse. V praksi je to pomenilo, da so šest mozoljavih najstnikov praktično izpljunili iz avtobusa na neki postaji v predmestju Amsterdama, dalje pa se znajdi sam. Pravzaprav mi še zdaj ni jasno, kako so vzeli na krov šest mladoletnikov, in ne spomnim se, da bi starši kaj podpisovali. In ker je imel vodič mulcev z bulerji in karirastimi srajcami poln kufer že na meji z Avstrijo, ostali potniki pa tudi, smo imeli samostojnost radodarno podeljeno takoj. Že ekspedicija z obrobja mesta v središče je bila podvig zase in guldni so leteli od nas kot listje z dreves po zmrzali. Ampak ko si star 17, te pač nič ne ustavi, dobro smo prerešetali vse najbolj zanimive ulice in (khm) coffe shope. Skratka, krasni novi svet popolnoma brez nadzora in pomoči odraslih. Ekipa - tri punce in trije fantje - je kljub hudim hormonskim motnjam in nekaj strahu kmalu obvladala središče velikanskega mesta in zdelo se je, da je čisto cel svet naš, bili smo mali krištofi kolumbi brez skorbuta. Okej, morda je bil kak neprijeten trenutek, denimo ko so Darka skrajno sumljivi tipi spraševali, koliko računa za nas punce, in je skomignil: "Vprašajte jih." No, takrat je bil njegov obstoj nekoliko ogrožen, pa ne od tipov z zlatimi ketnami okoli vratu, ampak ženskega dela druščine, ki nekako ni prepoznal te hude duhovitosti punk sošolca. Iskreno - takrat bi ga lahko zadavile. Na tem mestu velja opomba, da je bilo to še pred časom polnega razmaha množičnega turizma in šlo je pravzaprav za precej divje mesto.

Danes so potovanja kakopak drugačna, devetletnica z mobitelom v roki z lahkoto navigira po Benetkah, instatrenutki na vsakem koraku. Instant svet in povezave nosiš v žepu ves čas. Ampak takrat je bila nizozemska prestolnica naša, bili smo neustrašni popotniki, prisiljeni spraševati za smer na "Bolšji square" in spoznati, kako prijazni so pravzaprav domačini. Del tega je danes zagotovo izgubljen nekje v prenosih podatkov.