Če bi se rodil tisoč kilometrov bolj severovzhodno, ne bi imel luksuza biti individualist, biti pacifist, ampak bi se moral podrediti diktatu in vzeti v roke orožje. Bil bi postavljen v situacijo, ali boš streljal ali boš ustreljen. Tako je režiserka Ana Duša drugo generacijo udeležencev projekta Mlado Mladinsko soočila s srečnim dejstvom, ki ga imajo fantje tukaj, pri nas. In tako se je pred skoraj dvema letoma, ob začetku rusko-ukrajinske vojne, pričelo ustvarjanje predstave, ki bo to soboto, 20. januarja, premierno predstavljena na odru Slovenskega mladinskega gledališča.
Najbolj me je strah strahu.
V Ukrajini so ob prvih napadih leta 2022 izdali ukaz, da fantje, starejši od šestnajst let, ne smejo zapuščati države. Kako ravna posameznik, ki se znajde v tako skrajnih okoliščinah, ko nad njim bobnijo letala, ko bombe rušijo njegovo mesto, ko se nima kam skriti in ne sme oditi? Kako vojna spremeni celotno družbo? Kako vojska spremeni človeka? Šestnajst mladincev, osem fantov in šest deklet, izbranih na avdiciji, je takrat imelo več kot šestnajst let, ko so se začeli pogovarjati o vojni, pravzaprav o vojnah. Druga svetovna, jugoslovanske, ukrajinsko-ruska vojna, vse so si podobne, tudi njihove zgodbe, čeprav se odvijajo v treh različnih obdobjih. Udeleženci projekta so se najprej o vojnah pogovarjali, delili družinske izkušnje, potem pa so odšli v Sarajevo, oblegano mesto, v Jajce, na območje Soške fronte in v koncentracijsko taborišče v Jasenovcu, kjer so stene muzeja na drobno popisane z imeni žrtev - človek je živ, dokler je živ spomin nanj. Zgodba predstave Umetnost vojne/Umetnost miru je nastajala iz vsebine doživetega, videnega, slišanega, ob improvizacijah, v pogovorih, zapisih in dejstvu, da ima vojna povsod podoben zvok.
Mlado Mladinsko je program Slovenskega mladinskega gledališča za vključevanje mladih v gledališče in javni diskurz, namenjen mladostnikom od petnajstega leta. Sodelujoči so izbrani na odprti avdiciji. Program odpira gledališki prostor mladim na robu odraslosti, ki pri nastanku predstave sodelujejo z avtorsko ekipo in člani igralskega ansambla Slovenskega mladinskega gledališča; ti so jim hkrati učitelji in soustvarjalci.
V času, ko človeštvo vse bolj neprizadeto spremlja novice in strmi v posnetke in fotografije z vojnih območij, in to sploh ne daleč, se je v krogu mladincev pričelo razmišljanje o življenju v vojni. Njihova zgodba v obleganem mestu, ki so jo postavili na oder, je dobila dodatno dimenzijo pred meseci, ko se je vojna razplamtela tudi na Bližnjem vzhodu. Razmišljanje o realnosti vojne pa je steklo šele, ko so začeli pripovedovati zgodbe, skozi katere so slišali tuliti vojno. Zgodbe staršev, starih staršev, kolegov, znancev, zgodbe mest in dežel so jim ponudile vstop v neko realnost, ki se ne odvija samo v dnevnih novicah, ampak se je dotaknila ljudi, ki so jim blizu.
Čeprav živimo v "varnem" zavetju Slovenije, se nas vojne okoli nas tičejo, je na tiskovni konferenci pred premiero poudarila režiserka in mentorica mladim ljubiteljem gledališča. V procesu ustvarjanja pa je tovrstno razmišljanje razgalilo tudi sodelujoče. "V času, ko se brišejo sivine in se svet dojema zgolj črno-belo, so se tukaj združili mladi iz različnih okolij, spoznali smo, iz kakšne sredine in s kakšnim kontekstom kdo prihaja. Kakršnekoli razlike so se pojavile, so bile tam zato, da se o njih pogovorimo. To smo počeli v času, ko ljudje nimamo več ne potrebe ne želje razumeti drugega," je še povedala Ana Duša in dodala, da bomo v predstavi slišali pet jezikov.
Med šestnajsterico mladih igralcev je tudi Filip Klančnik, ki pravi, da so se ga vojne zgodbe najbolj dotaknile, ko so postale predmeti. "Obiskali smo muzej vojne in žrtev genocida. Razstavljeni predmeti in zapisane zgodbe so se povezali in tam sem šele zares začutil težo vojnih zgodb. Ker sem, kot vsi mladinci, generacijsko oddaljen od jugoslovanske vojne, je bil ta obisk zelo pomemben. Sarajevo je prepleteno s spominskimi parki in tam zaznamovano z na tleh narisanimi rožami, kjer so granate uničevale življenja. In neskončni seznami imen žrtev ..." je svoje doživljanje opisal Filip, ki se je tako kot njegovi kolegi odločil za potrebe predstave pobriti lase. Pravi, da ko danes stopi iz gledališča, izkušnjo nosi s seboj, najbolj v obliki strpnosti.
Janja Majzelj, Matej Recer, Blaž Šef in Vito Weis so člani ansambla Slovenskega mladinskega gledališča, ki so se kot mentorji pridružili projektu. Blaž Štef je celo sodeloval pri ustvarjanju gledališke predstave z obema generacijama mladih, s prvo času kovida in zdajšnjo drugo, pri čemer so se posamezniki v obeh zelo razlikujejo. "Če bi prva generacija ustvarjala na to temo, bi nastal popolnoma drugačen rezultat. Moja glavna mentorska misija je bila spodbuditi samoiniciativo v njih v vsebinskem in miselnem smislu." Na neki točki so sodelujoči uvideli jasno spoznanje: Najbolj me je strah strahu.
