Legendarni vodja himalajskih odprav, ki je bil priča največjim uspehom in tragedijam slovenskega alpinizma

Resnica je ta, da med življenjem, od katerega se pravkar poslavljam in ki ga imam na vso moč rad, in med prihodnostjo, za katero si želim, da bi bila čim manj drugačna od pravkar končane preteklosti, stoji gora, ki ima eno samo zares pomembno lastnost: najvišja na svetu je. Tako visoka je, toliko prostora zavzema v meni, da ne vidim čeznjo. Kamorkoli sem se ozrl, sem jo videl, karkoli sem počel, je bila zraven. Vse bližja in vse večja.
Tako je v svoji knjigi Everest zapisal pred kratkim preminuli Tone Škarja, legendarni vodja slovenskih oziroma jugoslovanskih himalajskih odprav, gonilna sila tistega zlatega obdobja, v katerem se je slovenski alpinizem trdno zasidral v svetovnem vrhu.
Everest leta 1979, preplezan po prvenstveni smeri po zahodnem grebenu, ki še danes velja za najtežjo smer na vrh sveta in še nikoli ni bila v celoti ponovljena, je bil nedvomno vrhunec. Tako slovenskega himalajizma kot Toneta Škarje osebno.

Everest so oblegali 45 dni

O vzponu na Everest so slovenski alpinisti začeli razmišljati že v začetku 70-ih let, ko so bili v Himalaji še novinci brez pravih izkušenj. A idejni oče te odprave Aleš Kunaver je imel vizionarske cilje. Ker pa se je v naslednjih letih, potem ko je leta 1975 uspešno vodil odpravo na Makalu, prvi osemtisočak za slovenske alpiniste, v celoti posvetil ustanavljanju šole za nepalske gorske vodnike v Manangu pod Anapurnami, je vodenje odprave na Everest prevzel Tone Škarja. To je bil vrhunec slovenskih oziroma takrat formalno še jugoslovanskih klasičnih himalajskih odprav, ki jih je preveval duh skupinskega dela.
Everest je bil najzahtevnejši tudi z organizacijsko-logističnega vidika. Odpravo je sestavljalo 25 alpinistov in še pet spremljevalcev iz domovine, za prenos opreme so imeli kar 750 nosačev, ki so v bazni tabor znosili 22 ton opreme. Na gori je alpinistom pomagalo 20 višinskih nosačev oziroma šerp, za udobje so skrbeli trije kuharji in njihovi pomočniki, za logistiko sta bila, poleg radioamaterja v odpravi, odgovorna dva poštarja oziroma kurirja, ki sta sporočila nosila do prvih naselij.

Sam vlekel himalajski voz

Bil je motor zlatega obdobja, v katerem se je slovenski alpinizem trdno zasidral v svetovnem vrhu. "Tone je bil od leta 1974, ko je vodil svojo prvo odpravo na Kangbačen, pa do Daulagirija leta 1998 ključni mož vsega, kar se je dogajalo v slovenskem himalajizmu. Po smrti Aleša Kunaverja leta 1984 je sam vlekel in usmerjal slovenski himalajski voz. Ne morem si predstavljati koga drugega na tem mestu," je ob njegovi smrti dejal alpinist Viki Grošelj, tudi sam udeleženec številnih himalajskih odprav, kar sedemkrat je plezal tudi pod Škarjevim vodstvom. "Pa ni šlo samo za tiste odprave, na katerih je sam sodeloval, kot načelnik komisije za odprave v tuja gorstva je na pot pomagal številnim drugim odpravam, strahovito se je angažiral za to, da bi Slovenci lahko delovali v Himalaji."

Njegova gora usode

Če je bil Everest 1979 odprava njegovega življenja, pa je bila gora Toneta Škarje nedvomno Kangčendzenga. To pravzaprav ni le ena gora, ampak velikanski gorski masiv na meji med Nepalom in Indijo. Ime Kangčendzenga v dobesednem prevodu pomeni Pet zakladov velikega snega, saj osrednji masiv pogorja sestavlja pet vrhov, od katerih segajo štirje nad 8450 metrov, kar je na svetu edinstveno. Glavni vrh je z 8586 metri tretji najvišji vrh sveta. Z osrednjega masiva Kangčendzenge se v obliki črke X spuščajo številni grebeni, na njih se množica vrhov dviguje nad 7000 metrov, najbolj znan je Jannu (7710 m) s svojo impozantno severno steno.
"Na Kangčendzengi sem pravzaprav začel in tudi nehal. Tam smo dosegli nekaj velikih stvari, odkrili prvenstvene smeri. Tudi ljudi smo največ zgubili prav tu, tako da je ta gora vse hkrati - predstavlja največje uspehe in obenem največje tragedije," je Tone Škarja zapisal v svoji knjigi Kangčendzenga - gora usode.
Prvič se je z njo srečal že leta 1965. "Zastrto ravnino doline Gangesa in globoko modro nebo je ločevala neprekinjena valovita črta himalajskih vrhov. Kakor se je letalo premikalo naprej, tako so vrhovi ob svojem mimohodu prekrivali drug drugega, se pomikali nazaj in odstopali mesto naslednjim. Potem je bela valovnica počasi poniknila v megleno atmosfero in lep čas med zemljo in nebom ni bilo ničesar. Nazadnje pa se je že precej dlje iznad nedoločne sivine dvignila bela gmota nedoločljive oblike, še najbolj podobna ogromnemu kumulusu. Privid? Bila je Kangčendzenga, tretja najvišja gora na svetu, bolj pogorje kot gora, ločena od niza osemtisočakov daleč na vzhod, vozlišče vseh gora in grebenov vzhodnega Nepala in Sikima. Še slutil nisem, kako bo ta gora posegala v moje življenje, koliko usod se bo odvilo na njej, koliko solza veselja, obupa, sreče in žalosti se bo prelilo na njenih pobočjih. Takrat je bila le bleščeča bela gora, čista in prazna, čakajoča, da nanjo napišemo svojo prvo zgodbo, pa čeprav samo na njenem najnižjem vrhu."

Marija se ni javila več

Vmes pa se je Tone Škarja vedno znova vračal pod pogorje Kangčendzenge. Leta 1985 je vodil tedaj še klasično odpravo, ki je imela za cilj preplezati prvenstveno smer do zahodnega vrha, 8505 metrov visokega Jalung Kanga; 22. aprila pozno popoldne sta vrh dosegla Tomo Česen in Borut Bergant, toda kmalu po javljanju z vrha je baza izgubila radijsko zvezo z alpinistoma. Ob sestopanju je izčrpani Bergant, ki je plezal brez dodatnega kisika, zdrsnil v globino, Česen je sam preživel noč na višini 8300 metrov in zjutraj nadaljeval sestop. Kljub iskanju člani odprave niso našli nobene sledi za pogrešanim Bergantom.