Ponudbe, odškodnine, ugibanja … Prestopni rok vsako leto nekoliko premeša razmerja moči med nogometnimi velikani. Kdo se bo preselil? Kdo bo ostal? Prestopna tržnica zna poskrbeti za vznemirjenje med navijači, ko ugibajo, kako se bo novi as znašel v moštvu ali kako bo klub preživel odhod nosilca igre. No, nekaj imen se tudi v času nogometne globalizacije in rekordnih odškodnin nikoli ni znašlo na trgu. Italijan Francesco Totti je legenda Rome. In samo Rome. Njegov rojak Paolo Maldini je celo kariero preživel pri AC Milanu, kjer še zdaj, ducat let po odigrani zadnji tekmi, opravlja naloge tehničnega direktorja, Ryan Giggs, zdaj selektor Walesa, je skoraj tri desetletja preživel (le) pri Manchester Unitedu. Se pa med največjimi znajdejo tudi taki, o katerih se je zdelo, da bodo mejnike na igriščih premikali le v dresu enega kluba, a so se nepričakovano znašli v neki drugi slačilnici.
Messijeve solze
Lionel Messi je poskrbel za najodmevnejši prestop tega poletja. Šestkratni dobitnik zlate žoge in obvezno ime v debatah o najboljšem vseh časov po več kot dveh desetletjih ni več član Barcelone. Katalonci so nizkega, a spretnega dečka iz Rosaria pripeljali na prvo preizkušnjo leta 2000, ko je bil Argentinec star le 13 let. Izplačalo se jim je. Messi je postal srce in duša ekipe, ki se je podpisala pod deset naslovov španskega prvaka in štirikrat osvojila ligo prvakov, prodaja njegovih dresov s številko deset je polnila klubsko blagajno, njegove vragolije na igrišču pa so širile navijaško bazo po celem svetu. Letos se je pravljica končala. Čeprav je lani, ko so v javnost pricurljali podatki o njegovi astronomski plači, težki okoli 50 milijonov evrov, že izrazil jasno željo po odhodu iz Nou Campa, si je pred začetkom aktualne sezone premislil. Privolil je v znižanje plače, se s klubom že dogovoril, da ostane, a vse večji dolgovi Barcelone so bili ob pravilih španske lige, ki ne dovoljujejo, da bi odhodki za plače igralcev presegli prihodke klubov, prevelika ovira. Priložnost so zagrabili v Paris Saint-Germainu. Klub, poganjan s katarskim kapitalom, je hitro sestavil ponudbo, ki je zadovoljila legendo. Le tri dni zatem, ko si je brisal solze na tiskovni konferenci, na kateri je potrdil odhod iz Barcelone, je že poziral v dresu novega kluba. Sliši se čudno, a Messi je član PSG-ja.
V slačilnici na Parku princev je srečal še enega nogometaša, o katerem se je zdelo, da bo prišel do zadnjega poglavja kariere v dresu nekega drugega kluba. Ni odrasel v španski prestolnici, nogometa so ga naučili igrati v Sevilli, a Sergio Ramos je postal ikona Real Madrida. Kar 16 sezon je Andaluzijec igral med galaktiki, z njimi štirikrat osvojil ligo prvakov in zabil za branilca zavidljivo veliko število golov (101). "To ni slovo, ker se zagotovo vrnem v klub v kakšni drugi funkciji," je dejal 35-letnik, potem ko mu na Santiagu Bernabeuju niso podaljšali pogodbe (bojda zaradi previsokih finančnih zahtev). Nasvidenje, Madrid, dober dan, Pariz.
Ramos ni bil prvi
Ko je odšel Ramos, so se navijači Reala hitro spomnili, da se je klub že v preteklosti znal odreči legendam. Raul je bil 16 sezon nepogrešljiv del prvega moštva, zabil je zavidljivih 323 golov v belem dresu, a ko mu je zaključek sezone 2009/10 odnesla poškodba, je Real objavil, da bo v tekmovalno leto 2010/11 vstopil brez spretnega napadalca. Le dan zatem, ko je po 15 letih v klubu nekdanji član Reala postal Guti, se je poslovil še Raul in sedmico na dresu prepustil Cristianu Ronaldu. Pa nogometa na najvišji ravni ni zaključil, nov izziv je našel v Nemčiji, v dresu Schalkeja je v dveh sezonah dosegel 40 golov, pred upokojitvijo pa se je preizkusil še v Katarju in ZDA. Na Portugalsko jo je, potem ko se je po poltretjem desetletju v klubu izoblikoval v enega najboljših vratarjev, mahnil Iker Casillas. Madridčan se je v Realu prebil čez vse mladinske selekcije, s člansko ekipo osvajal naslove, leta 2015 pa postal član Porta.
Praksa Parižanov, da v svoje vrste sprejmejo legendo kakega drugega kluba, ni nova. "Sedemnajst let v črno-belem se je končalo. Prijatelji, soigralci, solze, zmage, porazi, lovorike, besede, jeza, razočaranje, sreča in veliko veliko čustev. Ničesar ne bom pozabil," se je leta 2018 od Juventusa poslovil Gianluigi Buffon. Klubu iz Torina je vratar, ki je nase sicer opozoril v dresu Parme, ostal zvest tudi v najtežjem obdobju, ko je po aferi Calciopoli z nameščanjem izidov strmoglavil v drugo ligo, a pred sezono 2018/19, prvo, ki jo je med črno-belimi preživel Cristiano Ronaldo, je podpisal enoletno pogodbo s PSG-jem. Sanj o naslovu v ligi prvakov veteran, ki je na zadnji stopnički, v finalu, z Juventusom obstal trikrat, v francoski prestolnici ni dosanjal. Med vratnicama si je delil mesto z Alphonsejem Areolo, po letu legionarstva pa se je vrnil … v Torino! Dve sezoni je bil Buffon, bolj v vlogi mentorja Wojciecha Szczesnyja kot prvega vratarja kluba, član Juventusa, letos poleti pa se je (najbrž dokončno) še enkrat razšel s črno-belimi. No, nogometa se 43-letnik še ni naveličal. Vrnil se je v Parmo in z njo začel sezono v italijanski serie B.
Messi se je pod največje uspehe v Barceloni podpisal, ko je za njim igral Xavi. Izjemni vezist, ki mu je bilo praktično nemogoče odvzeti žogo, je v prvi ekipi blaugrane debitiral leta 1998, igral s Figojem, Rivaldom, Ronaldinhem …, postal temelj igre tiki-taka, s katero so Katalonci pod taktirko trenerja Josepa Guardiole zavladali nogometni Evropi, v prvi ekipi pa ostal vse do leta 2015. Takrat se je odločil, da bo brcal (in nekaj zaslužil) še v Katarju. Dve sezoni je svetovni prvak iz leta 2010 igral za Al Sadd, kjer je zdaj trener. Tri leta po Xaviju je Barcelono zapustil še njegov nepogrešljivi partner v zvezni vrsti Andres Iniesta. Čeprav so mu v Kataloniji ponudili dosmrtno pogodbo, se je tudi on odpravil na vzhod. Zadnje tri sezone je Iniesta preživel pri japonskem Vissel Koebeju.
Ko eksotika postane rivalstvo
Da se bo pridružil kopici veteranov, ki so pred koncem kariere dvigovali popularnost igre v nogometno nekoliko manj razvitih (a finančno dobro podprtih) okoljih, se je zdelo, ko je Frank Lampard leta 2014 zapustil Chelsea. Londončan sicer ni bil izključno produkt modrih s Stamford Bridgea, kariero je začel pri njihovem mestnem rivalu West Hamu, kjer je bil pomočnik trenerja njegov oče Frank, trener pa stric Harry Redknapp, a je bil v Chelseaju dovolj dolgo, da se je zavihtel med legende kluba. V 13 sezonah je trikrat postal angleški prvak, osvojil ligo prvakov in evropsko ligo, potem ko se je razšel z Romanom Abramovičem, pa se je odpravil v ZDA.
A tam ni ostal dolgo. Lampard je podpisal z New York Cityjem, a zaigral je za njegov sestrski klub, Manchester City. Z nenavadnim obvodom se je vrnil v premier ligo, in kar so sprva napovedovali kot kratkoročno posojo, se je prelevilo kar v polno sezono med sinje modrimi iz Manchestra. No, v Chelseaju mu niso zaprli vrat. Pred sezono 2019/20 je postal trener prvega moštva in na klopi ostal do letošnjega januarja. Ja, (pregnana) legenda se kdaj tudi vrne.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
