Mala morska deklica je prvič temnopolta. Zdaj se igralka spopada z rasizmom

Pred 186 leti je Hans Christian Andersen izdal knjigo zgodb za otroke, med katerimi je bila tudi Mala morska deklica. Zgodba o morskem bitju, ki žrtvuje večno življenje v morju za človeško dušo. Stoletje in pol kasneje je dekle z ribjim repom dobilo mesto med animiranimi junakinjami velike družine fantazijskega mogula Walta Disneyja. Produkcija jo je spremenila v princeso morskega kraljestva, ji nadela ime Ariela in zgodbo začinila z ljubezenskim zapletom.

Pred kratkim je premiero doživel istoimenski muzikal, ki je pod režijsko taktirko Roba Marshalla nastajal kar pet let. Marshall si je v liku morske deklice predstavljal dekle z božanskim glasom, ki jo je leta 2019 slišal peti na podelitvi grammyjev. "Bila je popolna, a kaj, ko nisem vedel, ali zna tudi igrati," je kasneje dejal. To je bila Halle Bailey, ki je vlogo presrečna sprejela.

Odkar je bilo javno znano, komu je režiser zaupal glavno vlogo v igranem rimejku animirane uspešnice iz leta 1989, sta film in igralka postala tarči rasističnih komentarjev. Halle Bailey je namreč temnopolta pevka oziroma igralka. Le nekaj dni po svetovni premieri filma so se pri največji filmski spletni strani na svetu (IMDB) odločili, da bodo spremenili sistem ocenjevanja filmov, saj je Mala morska deklica postala predmet bombardiranja "nenavadne dejavnosti glasovanja". Ugotovili so, da množični negativni odziv povzročajo tako imenovani "spletni roboti" - z namenom nižanja povprečne ocene filma. Zakaj? Ker je film postal žrtev rasističnih napadov.

Prva temnopolta Disneyjeva princesa

Takoj po lansiranju prvih filmskih posnetkov, se je na svetovnem spletu namreč že pojavila dejavnost #NotMyAriel oziroma ključnik s sporočilom To ni moja Ariela. Od takrat je že več kot leto dni in Halle Bailey se ves čas sooča s kritikami, ki nimajo osnove v njenem talentu, igri ali trudu, pač pa ji zgolj očitajo barvo kože. Nepričakovano je zajadrala oziroma zaplavala v valove, kjer javno brani sebe in položaj milijonov temnopoltih deklic.

Doslej Disney namreč nikoli ni izbral temnopoltega lika oziroma igralke za vlogo kakršnekoli pravljične princese v svojih (animiranih) filmih. "Če bi nekoč, ko sem bila otrok, imela črno morsko deklico, bi bilo to noro. To bi spremenilo moj pogled na svet, moje celotno življenje, mojo samozavest, mojo lastno vrednost. Kako vredno je, da kot otrok vidite 'pomembno' osebo, ki vam je podobna? Nekaterim je to samoumevno, a za nas, ki tega nismo imeli, je to nepredstavljive vrednosti," razmišlja 23-letna igralka in pevka, ki je medijske pozornosti vajena. S starejšo sestro Chloe sta namreč nastopali kot uspešen R&B duet Chloe x Halle.

A dejstvo je, da je prav Halle Bailey nekaj najboljšega, kar ta film ima. Njene velike jasne oči, kristalni glas, čistost njene prezence. Težko je razumeti, da je bil izbor glavne igralke kdaj predmet spodkopavanja kredibilnosti. Prinaša nostalgijo po risanih pravljicah, opominja na pomen svobode, na moč strasti in želja. Omogoča pobeg v pravljični svet vodnega kraljestva ne le temnopoltim otrokom, ampak vsakomur. Da o tem, kar je uspelo ustvarjalcem animiranih likov, kot so rak Sebastian, riba Flounder in morski ptič Scuttle, sploh ne govorimo. Tukaj je še Melissa McCarthy kot morska coprnica Ursula in Javier Bardem kot Arielin oče kralj Titon.

Sinhrono plavanje v zraku

Halle je od zgodnjega otroštva dobra plavalka, a plavati graciozno z dolgim ribjim repom, kot to zmorejo le morske deklice, se je učila tri mesece s skupino sinhronih plavalk in trenerke, ki so prihajale k njej na dom. "Bile so odlične učiteljice s posebno strastjo do plavanja. Vodile so me od začetkov - kako se gibati kot morska deklica - pa vse do gracioznega plavanja." Veliko časa je preživela pred modrim ozadjem in prizore snemala brez scenografije. "Ure in ure sem visela na žicah, z varnostnim pasom in se trudila simulirati plavalno gibanje. Kasneje me je delo pripeljalo tudi do vode, na srečo," je pripovedovala v enem od televizijskih intervjujev, ki jih je v zadnjih tednih opravila "malo morje".

"V času tega intenzivnega snemanja sem bila v najboljši telesni kondiciji, ki sem jo kadarkoli imela," je dejala. Tudi ona se je, tako kot tisoče deklic po vsem svetu, v otroštvu pretvarjala, da je Ariela. Pravi, da v nekem obdobju prav vsakič, ko je skočila v vodo in tudi izven nje. Animirani film iz leta 1989 je gledala znova in znova. "Občudovala sem Arielino hrepenenje, njeno iskanje same sebe. To je bilo tisto, s čimer sem se poistovetila - vedela je, kam želi iti, in nikomur ni dovolila, da bi jo ustavil."

Zdaj je ona dekle s strastjo in pogumom za novo generacijo filmskih oboževalcev male morske deklice Ariele. Vlogo, s katero je maja 2023 prišla na velika platna, je sprejela ali bolje bila izbrana že pred skoraj petimi leti. "Želim, da deklica v meni in deklice, kot sem jaz, ki gledajo film, vedo, da so posebne in da bi morale biti princese v vseh pogledih," je povedala Halle Bailey. "To je nekaj, kar sem nekdaj tudi sama potrebovala."

Večina oboževalcev legendarnega filma je bila navdušena nad novico, da bo fantastična vokalistka Bailey igrala Arielo. A prav tako glasni so bili tisti, ki so bili nad izborom zgroženi in so temnopolto igralko označili kot neprimerno. Ob filmski produkciji ji je prva v bran stopila družina, najbolj pa se je igralke dotaknila podpora njenih starih staršev, saj so se jima ob tem obudili spomini na diskriminacijo in rasizem, s katerim sta se soočala v mladosti. "Bilo je navdihujoče in lepo slišati njune spodbudne besede. Dala sta mi vedeti, kako velik pomen ima moje delo zanje. Za našo skupnost, za vse temnopolte deklice, ki se bodo lahko prepoznale v filmu." Halle še pravi, da je z očitki in spletnimi "troli" opravila, da se je ne morejo več dotakniti in da je na svoje delo izjemno ponosna. Splet so medtem že preplavili ganljivi posnetki spontanih odzivov temnopoltih deklic, ko so te prepoznale barvo Arieline polti. Nemalo se jih s tresočim glasom začudeno obrne k staršem: "Temna je. Njena koža je temna ..."

Ob prvem koncu tedna po premieri je film v ZDA zaslužil 118 milijonov dolarjev, s čimer je postal peti najbolj dobičkonosen film z merjenjem "obiskanosti ob koncih tedna" v zgodovini. V kinematografe se tako vrača upanje, da se bodo morda vendarle lahko približali številu gledalcev pred obdobjem covida.