Saša Britovšek
Pred sedemdesetimi leti je bil svet drugačen. Lahko človek stopi na Luno, lahko stoji na vrhu Everesta, sta bili primerljivi vprašanji. Oboje je bila misija, za katero se ni vedelo, ali jo je zares mogoče osvojiti. Najvišjo goro sveta z 8848 metri so alpinisti neuspešno osvajali že tri desetletja, s svojo mogočnostjo je burila pustolovsko domišljijo in zahtevala trinajst življenj. Tveganje smrti v ledu in mrazu alpinistov ni ustavilo, celo skrivnostne okoliščine, v katerih so mnogi za vedno izginili, ne.
Dosežek prvega vzpona na streho sveta so si strastno želeli Angleži. Morda je to celo uspelo že njihovemu rojaku Georgeu Leighu Malloryju leta 1927, ki je sodeloval pri prvih treh britanskih odpravah, a pri zadnji se ni več vrnil iz gore. Kako visoko je prišel, je še danes neznanka. Mogočnega velikana je 29. maja 1953 vendarle uspelo osvojiti Edmundu Hillaryju in Norgayu Tenzingu.
Čebelar na strehi sveta
Leta 1953 je menda potekalo tekmovanje, kdo bo tisti, ki bo osvojil vrh. Britansko odpravo je vodil ambiciozni vojaški častnik John Hunt, odločen, da je piramidasto goro treba osvojiti pred koncem maja, pred prihodom monsuna. V njegovi ekipi, časti željnih britanskih alpinistov, sta bila tudi dva Novozelendca, Edmund Hillary in George Lowe. Prijatelja iz dežele daleč na jugu, ki sta se doma skupaj podajala v skale in sneg, tudi na najvišjo goro Nove Zelandija, 3724 metrov visoki Mount Cook.
Marca se je odprava pričela zbirati v Katmanduju in tam se ji je na britanski ambasadi pridružil tudi 33-letni čebelar Edmund Hillary. "Bil je videti trden kot skala," ga v dokumentarnem filmu Vzpon na Everest, ki ga trenutno lahko gledamo na Voyu, opiše John Hunt. A menda vanj ni polagal posebnih upov; pove, da je vanj celo dvomil, saj ni poznal njegove preteklosti, on pa je kot vojaški častnik želel imeti stvari pod nadzorom. Kar pomeni tudi dobro poznati svoje ljudi. Ko ga je Hunt bolje spoznal, mu je postajalo jasno, da bo visoki Ed odločilna oseba njegove odprave. V filmu režiserke Leanne Pooley iz leta 2013 ga je upodobil novozelandski igralec in režiser Chad Moffitt, ki je kot ustvarjalec posebnih efektov sodeloval v filmskih spektaklih, tudi v epski trilogiji Gospodar prstanov. Tudi filmarju, kot je Moffitt, Everest predstavlja spoštovanje in strah - življenjsko izkušnjo, ki jo je počaščen sprejel.
Tenzing Norgay se je do leta 1953 na Everest vzpenjal že šestkrat, prvič se je dvigal nanj, ko je imel dvajset let. Veljal je za izkušenega alpinista. Med vsemi člani odprave je imel s samo goro Everest največ izkušenj. Vsaj med tistimi, ki so njene strmine preživeli, opomni avtorica filma. Njegovo vlogo je zaupala Sonamu Sherpi.
Šerpa z bleščečim nasmehom
Hillary in Norgay sta se prvič srečala 5. marca 1953 v Katmanduju. "Med tridesetimi šerpami je bil tudi Tenzig, se spominja v zvočnih posnetkih dokumentarnega filma. Bil je izredno izkušen, saj je s tujci plezal na Everest že od leta 1935. Imel je bleščeč nasmeh in je bilo nemogoče, da ti ne bi prirasel k srcu. A sva težko komunicirala, ker je on zelo slabo govoril angleško, jaz slabo nepalsko."
O življenju Tenziga Norgaya v filmu Vzpon na Everest pripoveduje njegov sin Jamling, ki je prav tako odrasel v alpinista in Everest osvojil leta 1996. Ob petdeseti obletnici zgodovinskega prvega vzpona je združil moči s Petrom Hillaryjem, sinom Edmunda, skupaj sta se povzpela na vrh in počastila najtežjo preizkušnjo njunih očetov.
Mednarodna britanska odprava je štela trinajst alpinistov, trideset nepalskih šerp in kar šeststo nosačev, ki so v bazne tabore in še pred vznožje gore nosili potrebne zaloge za preživetje - šotore, hrano, kisik. Proti vznožju gore so hodili osemnajst dni - to se namreč začne na 5500 metrih nadmorske višine. V odpravi je vladal tudi strah, da jih bo narava prehitela, da bo nad njih poslala monsun prej, kot so predvidevali. April je minil in 15. maja so stali pred njo - orjaška snežna piramida je bila le še 32 kilometrov stran in 6000 metrov nad njimi. Eden največjih izzivov človeštva!
Edmund je kmalu spoznal, da je nasmejani (morda takrat niti ne več toliko) Nepalec Tenzig tisto, kar potrebuje ob sebi. Očaran je bil nad njegovim znanjem in izkušnjami; če se kdo lahko spopade s to goro, je on, je menda razmišljal. Ne le da je bil neskončno pogumen in je imel željo priti na vrh, Everest je imel v srcu. Ni ga priganjala želja po slavi in denarju kot preostale člane alpinistične ekipe. Postala sta ekipa v ekipi. Ko je John Hunt oblikoval dvojice za finalni vzpon iz zadnjega slemena pred vrhom oziroma zadnjega tabora, Ed in Tenzig nista bila prva opcija. Dobila sta šele drugo mesto, torej, če prva ekipa ne bo zmogla vzpona, je naloga njuna.
Še tri dni prej, torej 26. maja, ko se je junij z vremenskimi nevšečnostmi že grozeče približeval, je bilo načrtovano, da gresta na vrh Evans in Bourdillon. Slednji je bil fizik, sin znanstvenika, s katerim sta skupaj razvila aparat za kisik v steklenicah zaprtega kroga. S Charlesom Evansom sta ga uporabila pri svojem pionirskem vzponu na južni vrh Everesta 26. maja 1953. Bourdillon bi lahko bil prvi ali drugi človek, ki je bil uradno na vrhu Everesta, vendar je bil prisiljen nazaj, ko je Evansov sistem za kisik odpovedal. Bila sta le 90 metrov pod vrhom. Tri dni pozneje je Hunt naročil Edmundu in Tenzingu, naj gresta na glavni vrh z uporabo kisika v steklenicah opreme odprtega kroga.
Končno na vrhu
Minus 25 stopinj Celzija in zgodnje jutro ob 6.30. Izbranca sta začela počasen vzpon na višini, ki je še komaj omogočala dihanje. Vznemirjenje in strah sta ju gnala, saj, kot je Edmund kasneje povedal, sta se zavedala, da sta lahko najmanjša napaka ali napačen korak usodna. Menda ga je ob nadčloveškem naporu, ki ga je doživljal ves čas, spremljala tudi misel, da se lahko vrne. A nogo pred nogo, korak je postal psihološka igra, ki ju je pripeljala na vrh.
Slovenci na Everestu
Letos mineva 44 let od prvega slovenskega vzpona na Mount Everest. Leta 1979 sta se v alpinistično zgodovino zapisala Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik. Kot člana 25-članske jugoslovanske odprave sta bila prva Slovenca, ki sta stopila na najvišjo goro sveta. Trinajstega maja 1979 ob 13.51 po nepalskem času je Zaplotnik sporočil veselo vest: "Tone, na vrhu sva! Sediva pri kitajski piramidi, pa ne veva, kaj bi." Statistika Slovence uvršča v sam vrh himalajskih velesil.
Na najvišjo goro sveta Mount Everest se je do danes povzpelo 19 Slovencev po treh različnih smereh. Imamo tudi prvi zakonski par, ki se je na vrh povzpel skupaj, to sta bila Andrej in Marija Štremfelj leta 1990. Marija je takrat bila prva Slovenka in trinajsta ženska na Everestu. Davo Karničar je leta 2000 presmučal vso smer od vrha pa do baznega tabora na višini 5350 metrov.
Zadnji med devetnajstimi Slovenci, ki so splezali na vrh sveta, je bil Korošec Andrej Gradišnik, Everest je dosegel sredi maja. Alpinistično izjemno izkušen 59-letnik se je v proti Himalaji odpravil, da mu ne bi bilo nekoč žal. Ko se je poslovil od družine, je namreč na svoj blog zapisal, da je zaprl oči in si sebe predstavljal na smrtni postelji. Takrat se je vprašal, če mu je žal, da nikoli ni videl in doživel Everesta. "Odgovor je bil vedno enak prejšnjemu! Da! Zato Everest!" Ob vzponu je sicer imel nekaj težav z masko, zaradi katere ga je doletela celo snežna slepota. Ta je precej otežila sestop. Zaradi maske in popravljanja le-te je utrpel nekaj obraznih odrgnin, med sestopom pa tudi lažje ozebline na rokah. A vse to so ob pogledu na zmagoslavno fotografijo z vrha malenkosti. Gradišnik je postal najstarejši Slovenec, ki je osvojil najvišjo goro sveta. Najmlajši pa je bil drug Korošec - Mateju Flisu je leta 2000 podvig uspel, ko je imel 22 let.
"Pogledal sem Tenzinga in pod masko za kisik sem opazil tisti njegov nalezljiv nasmeh. Podala sva si roke, se objela in trepljala, tepla po hrbtu, da sva ostala brez sape," se v posnetkih, uporabljenih v dokumentarcu, spominja Hillary. Pogledal je na uro in kazala je 11.30. Ed si je snel masko, vzel v roke fotoaparat in za dokaz fotografiral okoliške grebene. Nato je fotografiral še Tenzinga, kako maha s cepinom in s štirimi zastavicami na njem, nato je Nepalec iz robca izvil darilo bogovom in ga zakopal v sneg. Edmund Hillary na vrhu gore, visoke 8848 m, ni bil fotografiran, pravijo, da zato, ker Tenzig ni znal uporabiti fotoaparata, kdo bi vedel. "Premagala sva barabo," je menda rekel visoki Novozelandčan in po petnajstih minutah sta začela sestopati.
Do danes je Everest uspelo osvojiti več kot tri tisoč alpinistom. Nekaterim je vzel življenje, večina se jih ponesreči pri sestopu, a novih pustolovcev to ne ustavi. Tako kot tudi iščejo vedno nove izzive in rekorde z najmlajšim ali najstarejšim osvajalcem, prvim, ki se je dvignil brez dodatnega kisika, prvim, ki je na vrh prišel čisto sam. A Everest je visok, kolikor je, višje ne gre.
