Eden bolj zanimivih televizijskih ali nasploh medijskih fenomenov se mi zdijo slovenska poročila iz tržaškega studia RAI. Včasih se malo predolgo čez polnoč zasedim na kavču in slučajno dočakam, da TGR/TDD (Telegiornale oziroma Deželni TV Dnevnik) z zamikom predvajajo na TVS. Poročila gledam z nekoliko naveličano nejevero in nostalgično - kot da bi obenem že vse vedel in se kdo ve zakaj spominjal dobrih starih časov, ko je bila televizija še ena od normalnejših različic človekovega informiranja in kratkočasja.
Jezik in izražanje
Prvo, kar naredi vtis, sta jezik in izražanje. Spikerji seveda govorijo lépo in razločno, knjižno slovenščino, vendar z nezmotljivo italijansko, čezmejno, dobesedno manjšinsko melodijo. Najraje sicer vidim in slišim, če TDD vodi Beti Tomsič. Zadeva je v vsakem primeru videti in slišati arhaično. Vse nepretenciozno in low profile. Kot da bi oddajo gledal s štiridesetletnim, ne samo štiriurnim zamikom. To je verjetno posledica te matičnoslovenske domišljavosti, da smo samo mi tukaj govoreči lahko norma.
Druga stvar pa je informativni ton poročanja. Voditelji oziroma poročila, ki jih berejo, so popolnoma skulirana. Nikoli, ampak res nikoli ne delajo drame. TDD sicer preveč neredno gledam, da bi si upal soditi z gotovostjo, toda po vsem, kar vidim, se mi to zdi ideal, če že ne višek objektivnega, uravnoteženega, nepristranskega poročanja.
Večni nezadovoljneži
Po mojem je to tisto, kar večni politični nezadovoljneži - začenši z mano pa vse do najbolj politikantskih, dejansko vpletenih manipulatorjev - pričakujejo od TVS. Da ne bi prepričevali gledalcev z dramatičnim, skoraj tresočim se glasom, dramatičnimi izrazi na zaigrano zaskrbljenih licih, z dramatičnim, pomensko in emocionalno nabitim besednjakom in z dramatično, celo demagoško zmontiranimi posnetki in ostalo vizualno šaro.
TDD je mala šola old school televizije, kakršne v Sloveniji verjetno nikoli ne bomo imeli in poznali. Zadržan TV-minimalizem, ki se zavestno odpoveduje zanimivosti - ali, grdo rečeno, interesantnosti - zaradi pomembnosti.
Anti-PCT v Trstu
Pred dnevi sem na TDD ujel poročilo o protestih proti obveznosti tako imenovanega zelenega potrdila (kot v Italiji imenujejo dokazilo PCT) v Trstu. Še kar impresivno velika množica se je valila po ulici Carducci, če se ne motim, kamera pa je ujela med drugim tudi ruvanje med demonstrantom in robokapsi. Tako da čisto mirno to očitno ni bilo. V oči pa mi je padlo, da nihče od udeležencev demonstracij ni bil posnet od blizu, da bi ga lahko kdo prepoznal.
To seveda ni bila prva novica niti niso temu posvečali pretirane pozornosti, niti z minutažo prispevka. Voditelj ali voditeljica je novico prezentirala z enako neprizadetim glasom in izrazom kot kasnejše poročilo o neki novi, za slovensko skupnost lokalno pomembni pridobitvi ali dogodku, se ne spomnim.
Hinavski konzum
Če to primerjam s poročanjem Televizije Slovenija, je to dvoje kot noč in dan. Na naši nacionalki posvečajo protestom bistveno bistveno več pozornosti in jih tudi bistveno bistveno bolj dramatizirajo.
Poročila o ljubljanskih protestih tudi sam zelo rad gledam. Praviloma jih spremljam na TVS. Zdijo se mi zanimiva že sama po sebi, nudijo pa mi tudi svojevrstno, malodane perverzno zadovoljstvo ob zgražanju nad medijskim - torej besedilnim, vizualnim in retoričnim - dramatiziranjem dogodkov. Malo pa tudi nad samim sabo, ker sem postal tak hinavski konzument, ki mu je enako pomembno, da iz medijev nekaj konkretnega izve, kot da se pri tem in nad tem vzvišeno zgraža in se dela pametnejšega.
Od Trsta do Marezig
Kaj bi nam skratka manjkalo, če bi TVS poročala o ljubljanskih protestih tako zadržano, kot o tržaških protestih zadržano poroča deželni studio Furlanije - Julijske krajine iz Trsta? Za kaj bi bili prikrajšani? Bi bili manj ozaveščeni? Manj kritični? So Tržačani bolj ovce kot Ljubljančani ali Slovenci nasploh? Sodeč po poročilih TDD, očitno ne.
Morda pa so razlogi drugje in sploh niso povezani s televizijo. Se v Ljubljani pač vse vidi in izpade bolj pomembno in usodno, ker je Slovenija pač selo, medtem ko je Trst najzadnjejša provinca velikanske Italije? A če je tam rupa Trst, kaj so potem tu Marezige?
Razmislite. Vse je mogoče. Hotel sem samo relativizirati zadeve, ki se vam, pardon, nam zdijo samoumevno pomembne. Pa zelo verjetno niso.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
