Maribor nekoč: Pokopališče na območju današnjega Ljudskega vrta

Tik ob mariborskem Graškem predmestju je ležalo Meljsko predmestje ali vas Melje. Sestavljalo ga je okoli 30 hiš na drugi strani železniškega viadukta, skozi katerega je vodila pot v Melje in dalje proti Sv. Petru (Malečnik). Osrednja stavba je bila malteška komenda, ki se prvič omenja že leta 1217. Posesti komende so bile v Melju in na okoliških gričih (vinogradi). Glavno poslopje je stalo na majhni vzpetini. Vanjo se je prišlo skozi zidan obok z velikimi dvermi in majhnimi vrati. Desno od vhoda je bil prizidek, pod katerim je bila ječa. Levo ob vhodu je bila obokana kuhinja s shrambo mleka in zelenjave. V veliki kleti je bilo prostora za okoli 10.000 litrov vina. V nadstropju so bile poleg majhnega salona še velika dnevna soba in dve izbi. V stari kašči, ki so jo leta 1743 povečali in nadgradili za nadstropje, so bili majhen salon, velika soba in dve izbi. Poleg glavne stavbe je stala lesena soba za peko kruha, kuhinja za služinčad, konjski hlev, svinjak, prostor za prešo in vozove. Na dvorišču je stal vodnjak iz leta 1769. Ob glavnem poslopju je stala kapela sv. Katarine. Ob cerkvi je bilo majhno obzidano pokopališče.

​Melje pod Maribor

Leta 1850 je prišla vas Melje pod Maribor; z delitvijo mesta na okraje leta 1876 se je del Graškega predmestja vzhodno od Južne železnice združil z Meljem v en okraj. Kmalu po prihodu železnice v mesto se je mariborska industrija začela seliti v bližino Glavnega kolodvora in v Melje. Tako je Melje pričelo postajati osrednji prostor nove in naglo razvijajoče se mariborske industrije. V drugi polovici 19. stoletja so tukaj postavili Franzove parne mline, Gerkejevo tovarno kavnih surogatov v Meljskem dvoru, Kriehuberjev parni mlin Styria, sem so preselili Brosovo milarno (Zlatorog), v Klavniški ulici je zrasla Naskova usnjarna, tik za železniškim nasipom so postavili mestno plinarno in v njeni bližini še novo mestno klavnico.
Leta 1869 je mesto sklenilo pogodbo o osvetljevanju mesta s plinsko razsvetljavo. V ta namen so položili cevi za plinsko napeljavo s 120 svetilkami in mesto je zagotovilo zemljišče za izgradnjo stavb za plinarno v Melju. Osvetljevanje s plinom se je začelo leta 1871. Kmalu pa se je pokazalo, da mesto potrebuje še več svetilk. Zato so leta 1872 sklenili, da število svetilk povečajo na 202 svetilni mesti v obstoječem omrežju in še za 25 novih mest zunaj tega omrežja. V osemdesetih letih 19. stoletja so s plinskimi svetilkami osvetlili poleg notranjega mesta še Krekovo, Maistrovo in Železniško ulico, Trg Borisa Kidriča, Svetozarevsko ulico, Partizansko cesto do nekdanje mitnice in vsa javna stranišča.

Moderna mestna klavnica

Leta 1899 so plinske svetilke zamenjali z novimi, v katerih so bile plinske žarnice. Med letoma 1879 in 1884 so v Melju zgradili novo brambovsko vojašnico. V Melju je bil tudi prostor za tržnico govedi, ki so ga konec 19. stoletja preselili med mestno plinarno in severno od nove mestne klavnice. Zaradi nevzdržnih higienskih razmer pri klanju živine po celem mestu je mestni svet že v sedemdesetih letih 19. stoletja sklenil, da v mestu potrebujejo novo, moderno mestno klavnico, to so dokončno zgradili leta 1902.
Ker se je po preselitvi in izgradnji mnogih novih industrijskih objektov v Melju promet močno povečal, so leta 1886 pričeli graditi brod med Meljem in Pobrežjem. Dela, vključno z novo dovozno potjo na Pobreško cesto, so bila končana leta 1889. Brod je vozil vse do izgradnje ozkega mostu v sredini 20. stoletja.

Koroško predmestje

Koroško predmestje je bilo najmanjše med tremi nekdanjimi mariborskimi predmestji. Večina hiš je stala ob Koroški cesti, eni izmed glavnih prometnih poti Maribora. Predmestje je od mesta ločeval kostanjev drevored, ki je segal od Drave do pokopališča. V prvi polovici 19. stoletja je dal Schmiderer zgraditi vrsto hiš ob današnji Strossmayerjevi ulici, segale so vse do Gasteigerjeve rafinerije vinskega kamna. Najelegantnejša hiša v tem času je bila tovarna rozolije (neka vrsta alkoholne pijače) Jakoba Felberja. Koroško predmestje se je v tem času ponašalo tudi z najudobnejšim plesiščem v Mariboru, ki je bilo del Schmidererjeve pivovarne.
Nasproti tedaj še stoječih koroških mestnih vrat je stal majhen trg, ki je nastal na zasutem obrambnem jarku in ki so ga v začetku 19. stoletja obdajale gostilna in mesnica pri Zlatem levu, last Matije Löschnigga, hiše čevljarja Klemenčiča, kovača, jermenarja in Schmidererjeva gostilna Pri belem konju. Vodnikov trg je zaključeno podobo dobil šele konec 19. stoletja. Predstavljal je prehod iz Koroškega predmestja v center.
Koroško predmestje se je nekoliko intenzivneje pričelo širiti šele v drugi polovici 19. stoletja. Tako so leta 1869 šolske sestre (Inštitut šolskih sester tretjega reda svetega Frančiška Asiškega v Mariboru) na vogalu Strossmayerjeve ulice in Gosposvetske ceste dale zgraditi samostan, po katerem je Gosposvetska cesta dobila svoje prvo ime - Samostanska ulica. V začetku 20. stoletja so šolske sestre dale zgraditi še šestletno dekliško šolo (današnja III. gimnazija in nekdanje učiteljišče), dekliški vzgojni zavod, privatno učiteljišče in dva otroška vrtca.

​Otov grič

Zahodno od današnje III. gimnazije je bilo vojaško vadišče (Exerzier Platz - danes Osnovna šola Prežihovega Voranca). Do konca 19. stoletja je bilo to edino vojaško vadišče v mestu. Tam, kjer se danes začne Gosposvetska cesta (križišče Strossmayerjeve, Slovenske ulice ter Gosposvetske ceste), je bil nekoč z akacijami porasel grič (gomila), kjer so se igrali otroci in se je imenoval Otov grič, po kresijskem upravniku Otu, ki je bil zaslužen za zasaditev Schmiderejevega drevoreda. Zahodni rob Koroškega predmestja je tvorila Vrtna ulica, ki je ime dobila po nekoliko severneje ležečem Ljudskem vrtu, ki ga je tedaj predstavljal le park nekdanje vile Langer. Leta 1843 ga je dal na svojem posestvu zasaditi Jožef Langer. Leta 1873 je mestna občina odkupila hišo in vrt ter na tem delu uredila prvi Ljudski vrt. Med Ljudskim vrtom in Strossmayerjevo ulico je ležalo mestno pokopališče. Leta 1783 so se meščani Maribora odločili, da zaradi premajhnosti starega mestnega pokopališča, ki je bilo okoli današnje stolne cerkve na Slomškovem trgu, to preselijo na novo lokacijo zunaj starega dela mesta. Tako so pokopališče preselili v Koroško predmestje, na območje današnjega Ljudskega vrta. Pokopališče je bilo obdano s štirikotnim obzidjem z železnimi mrežastimi vrati. V sredini je stala Križeva kapela z zvonikom, okoli nje pa nagrobniki pomembnih mariborskih družin. Blizu pokopališča je stal križ, ki je označeval kraj, kjer so pokopavali samomorilce.

Razvoj šolstva

Razvoj industrije, trgovine in uprave je prinesel tudi razvoj šolstva. V Koroškem predmestju poleg leta 1870 ustanovljenega učiteljišča, ki je tedaj imelo prostore pri Gambrinusu, leta 1872 ustanovijo Vinarsko in sadjarsko šolo, ki je nadaljevala tradicijo meranskih posestev nadvojvode Janeza v Limbušu. Šola je imela velik pomen ne le za mesto, temveč za celotno slovensko Štajersko. V začetku 19. stoletja je dal nadvojvoda Janez na Meranovem urediti vzorno kmetijsko posest, ki je bila naslednja desetletja vzor naprednega vinogradništva na Štajerskem. S tem je Maribor postajal središče umnega vinogradništva in sadjarstva. V tesni povezavi z vinarsko šolo je leta 1894 pod Kalvarijo nastala še kmetijska preizkusna postaja, katere naloga je bilo preučevanje tal v vinogradih.
Leta 1885 je mestna občina kot podaljšek Strme ulice dala zgraditi brv ali most preko Drave, ki je povezoval Studence s Koroškim predmestjem. Ob veliki poplavi leta 1903 so deli radeljskega mostu porušili most, pri tem sta življenje izgubila dva stražnika. Že leta 1904 so odprli novi most.