Leta 1641 je gospostvo Gornji Maribor kupil kočevski grof in gospodar spodnjega mariborskega gospostva Jurij Jernej Khisl. Leta 1648 je bilo v gradu in pristavi šest ognjišč. Gradu podložnih je bilo samo še 61 kmetij, 16 polovičnih kmetij, 59 domcev in vrsta gornikov.
Kot posebna simbola oblasti je mestni sodnik imel sodno palico in meč. Sodna palica iz leta 1641 je iz črnega lesa, obdana s srebrnimi pasovi. Na spodnjem koncu je v dveh poljih vgravirana cvetna vitica, nad njo na eni strani mariborski grb, na drugi pa napis: 16.41 HANS KASOLL DER ZEIT STAT RICHTER. V sredini in na zgornjem koncu žezla so v pravokotnih poljih gravure srčastih kartuš in listov, ki jih obrobljajo profilirani robovi in trikotni listi.
Na nagrobniku, ki je danes vzidan v steno stolnice, je v sredini mrtvaška glava, posvečen pa je Kristusovemu trpljenju za nas in naše grehe.
1642
Dvajsetega marca so popisali in ocenili cerkveno premoženje mestne župnijske cerkve. Obsegalo je za več kot 80 mark srebra, za 80 funtov kositrnih in medeninastih svečnikov in lestencev, 76 žametnih, z zlatom izvezenih in damastnih mašnih plaščev, od tega 22 tako starih, da niso bili več uporabni, 14 zakrival, mnogo zaves, srajc, oltarnih prtov, pokrival za kelihe, štol, alb in sedem misalov. Med 30 slikami je bila zelo stara podoba mesta.
1643
Že tedaj so v mestu ugotovili sodne zmote. Eufrosino Schnitt so obtožili, da je skupaj z Renato Reicher zastrupila svojega moža. Izkazalo se je, da sta ženski nedolžni, zato je Schnittova od mesta zahtevala dva tisoč dukatov odškodnine, ker je po nedolžnem tri leta sedela v Čeligijevem stolpu.
1643-1648
V tem obdobju je bila v Mariboru prvič stalna garnizija s štirimi pehotnimi in dvema konjeniškima stotnijama, ki so ji poveljevali stotniki Schrott (1643), Piralambis (1645), Stolz (1646) in Kolosch (1648) za pehoto ter stotnika Bladasič (1644) in Lobensteinic (1647) za konjenico. Preskrbovalni stroški so znašali 18.737 florintov.
1645
Usnjarji, ki so bili v Mariboru v srednjem veku in tudi kasneje številčno močno zastopani, so prejeli svoj cehovski red. Cesar Ferdinand III. navaja, da usnjarji do tedaj še niso imeli svojega ceha in da so mu dali potrditi red, kakršnega so na osnovi redov usnjarjev na Štajerskem sami sestavili. Že v naslednjem letu je cesar izdal odlok, po katerem je bilo šušmarjem prepovedano opravljati usnjarsko obrt na območju dveh milj okoli mesta.
Ruški župnik Jurij Kozina je ustanovil gimnazijo v Rušah. Po načrtu jezuitskih gimnazij je poučeval vsakokratni ruški župnik z dvema kaplanoma. Poleg domačinov in okoličanov so vanjo svoje sinove pošiljali notranjeavstrijski plemiči, da so se naučili slovenščine, hrvaški plemiči pa zaradi nemščine. Šola je naglo napredovala in dosegla vrhunec za časa župnika Luke Jamnika, ko je imela okrog 200 dijakov. Po vzoru jezuitskih gimnazij je Luka Jamnik leta 1680 uvedel šolske gledališke igre, kjer je pri predstavah za ruške romarje prišla do besede tudi slovenščina.
Opat Urban Tekstor (1628-1659) je dal prezidat Račji dvor, ki je bil ob koncu 17. stoletja zidano, nadstropno poslopje z veliko kletjo v pritličju ter hodnikom in nekaj sobami v nadstropju (za goste iz Admonta in oskrbnika), da je ob njem stala lesena
stavba s sobo, kamro in kuhinjo za služinčad, v bližini pa veliko gospodarsko poslopje (s hlevi, parmo, kaščo, šupo za vozove, krmo, steljo. Za časa vlade opata Antona pl. Mainersberga (1718-1751) je bil dvor med letoma 1733 in 1734 prezidan ter povečan. Do ponovnih prezidav in povečav dvora je prišlo za vlade Mainersbergovega naslednika opata Mateja Ofinerja (1751-1779) v letih 1776-1778, ko je dvor dobil sedanjo velikost in podobo, ki je značilnega poznobaročnega videza. Iz tega časa hrani glavna, proti jugu obrnjena fasada v velikem trikotnem čelu dvojni samostanskoopatski grb z letnico 1778.
Načrt dvora, ki kaže njegovo stanje pred letom 1733 in ga hrani admontski samostanski arhiv, dokazuje, da je njegov najstarejši del sedanji vzhodni trakt, ki ima v pritlični etaži veliko klet s tremi nosilnimi slopi in osmimi krožnimi oboki, banjasto obokano malo klet s polslopi in dvema paroma sosvodnic ter dva križno obokana prostora z ravnimi stopnicami, vodečimi v nadstropje, in z veliko pečjo. V nadstropju je bilo pet sob in vrsta hodnikastih prostorov, pokritih s križnimi oboki. Stavba je imela na koncih rizalitna sklepa, v osi pa zunanje ravno stopnišče, ki je vodilo na mostovž, razpet med obema rizalitoma. Stavba je bila v pritličju 5 x 2-osna, s tem, da na zunanji fasadi ni imela oken, na dvoriščni pa je imela tri vhode in tri okna; v nadstropju je bila 5 x 3-osna, s tem, da je v osi zunanje fasade imela vrata in nekak balkon, na dvoriščni pa osem oken in tri vrata, ki so povezovala mostova s stavbo. Nadstropje je bilo simetrično komponirano tako, da je imelo v sredini glavno vežo z vrati na mostovž in balkon, na vsaki strani sta bili sobi, obdani z vežastimi prostori, v rizalitih pa sta bili po ena večja in ena manjša soba, od katerih je severovzhodna obsegala stopnišče in križno obokano vežo. Sobe so bile ravno stropane, hodniki in veže pa križno obokani.
Stavba je predstavljala tipičen zgodnjebaročni podeželski dvorec, skromen po obsegu in nezahteven po izvedbi. Bil je simetrično komponiran in na dvoriščni strani opremljen s stopniščem, rizalitoma in mostovžem. Od prostorov v nadstropju sta južna dva gotovo služila za admontske obiske, drugi pa za stanovanje oskrbnika, kuhinjo in shrambo. Dvor s svojo sklenjeno gradbeno podobo učinkovito dopolnjuje veduto, ki povezuje Mariborske gorice s Kobanskim, to čudovito naravno kuliserijo, ki oblikuje najlepšo panoramo bližnje mariborske okolice.
1647
Del mestne garnizije so bili tudi konjeniki pI. Piccolominija, ki so bili deloma nastanjeni pri meščanih. Piccolominijevo konjeniško enoto je sestavljalo 135 mož, ki so imeli s seboj 16 žena in osem otrok. Istega leta je Reichov polk v Mariboru in na Ptuju opravil novačenje, ki ga je vodil poročnik Kaspar Koller. Vojaki so morali vsak prihod v mesto vnaprej napovedati. Pred mestnimi vrati jih je nato sprejel član mestnega sveta ter jih pospremil v ali skozi mesto.
Najodličnejši meščani so imeli plemiške grbe: Janez Glades pelikana, Henrich Haller leva z dvema zvezdama, Hans Nagel dva cepca kakor Ivniški; Matija Wothgo orlovo perut kakor Gallerji, Gregor Niederl tri vrtnice, Pavel Foregger kronanega leva v skoku na levo, Gregor Lampel jagnjeta in deželni jetničar Puttner tri zvezde.
