Čeprav je nadvojvoda Karel II. že leta 1588 objavil strogo uredbo glede oblačenja, po kateri naj nihče ne bi smel nositi zlatih vrvic in čopkov, ženske ne imeti visokih trdih ovratnikov, poleg tega pa naj nobena kočija ne bi bila ne pozlačena ne posrebrena in vanjo ne vpreženi več kot štirje konji, je to uredbo leta 1607 poostril njegov namestnik nadvojvoda Maksimilijan, veliki mojster in glavar nemškega reda. Kramarjem je prepovedal prodajo zlato in srebrno tkanega blaga za obleke, na mizah za gostijo pa je lahko bilo največ dvanajst jedi, sicer je sledila globa v višini sto dukatov.
V plemiških grbih turška glava, pelikan, angel, sršen
1608
Sekovski škof Martin Brenner je ob svoji vizitaciji, opravljeni po naročilu deželnega kneza Ferdinanda II., ugotovil, da se jih od 550 odraslih Mariborčanov ni spovedalo 40 in da je bilo med njimi osem odkritih pristašev nove vere, od katerih je škof zahteval, da se v desetih dneh oklenejo "stare vere".
1611
Štajerski deželni profos Wolf Glöderl je v Ernovžu prijel Heleno iz Frama, jo obtožil čarovništva in jo izročil deželskemu sodišču v Mariboru. Na zaslišanju je brez mučenja priznala, da je s čaranjem umorila dve osebi. To je bil tipičen začetek čarovniškega procesa, ki pa se je presenetljivo končal z oprostitvijo obtoženke.
Tega leta se je odvijal zanimiv čarovniški proces proti Elenki Frauheimer iz Ernovža. Ker je celo med mučenjem molčala glede vseh obtožb čarovništva, so sodniki to sprejeli kot dokaz nedolžnosti in jo oprostili.
So pa istega leta cestnega roparja Gregorja Fischerja iz Konjic usmrtili na vislicah, njegova žena Sone pa je končala na sramotilnem stebru.
1612
Deželni glavar Sigmund Herberstein in vicedom Sigmund Galler sta objavila nalog, po katerem je moral vsak Mariborčan na vsakih sto funtov premoženja dati oboroženega konjenika in vsakega 30. oboroženega moža, ob nevarnosti pa vsakega desetega ali petega moža za četrtletno delno ali letno splošno novačenje.
Večkratnega morilca Jakoba Troppa, sicer postiljona, so usmrtili na kolesu.
1613
1. maja je temeljni kamen za kapucinski samostan (ustanovitelj je bil grof Janez Jakob Khisl) položil Tomaž Hren, cerkev pa je 28. oktobra 1620 posvetil sekovski škof Jakob Eberlein. Šlo je za preprost stavbni kompleks s cerkvijo Marijinega vnebovzetja (od leta 1784 Matere usmiljenja), ki naj bi se po poročilu dr. R. Puffa iz leta 1851 umaknila veliki dvostolpni cerkvi, projektu arhitekta Haslingerja in inženirja Twrdyja, ki pa se ni uresničil, ker so takratni lastniki samostana, leta 1848 ukinjeni redemptoristi, naslednje leto zapustili Maribor. Stari samostan je bil skromen, saj je obsegal le podkvasto osem krat šestosno nadstropno stavbo s kvadratastim notranjim dvoriščem, ležečo ob južni stranici prezbiterija in vzhodni tretjini ladje, ter osem krat dvoosni, enako visoki podaljšek južnega trakta proti vzhodu. Cerkev je premogla samo lesen strešni stolpič, zato so njeni zvonovi do začetka 19. stoletja viseli na lesenem ogrodju pred njo.
Najstarejši ohranjeni cehovski red je bil lončarski. Lončarstvo je bilo eno od pomembnih rokodelstev in lončarji so v srednjem veku poleg lončenih posod izdelovali tudi pečnice in postavljali peči.
Mestni sodnik je bil Mathes Duller iz stare družine, ki je bila na Ptuju zelo uspešna in ki je imela v grbu tri vrtnice.
1615
Iz tega leta izvira nagrobnik Friderika Herbersteina, upodobljenega v viteški opravi, s protestantskega pokopališča na Betnavi.
4. septembra je umrl protestant baron Hanns Raknitz, poveljnik na Gornjem Mariboru ter gospod Perneka in Svetega Ulrika. Pokopali so ga v Marijini cerkvi v Perneku, kjer pod korom visi njegov viteški ščit. Njegov oskrbnik Martin Stubenvoll, iz stare in ugledne mariborske družine, se je moral kot protestant izseliti v Nemčijo, potem ko je vse svoje posesti prodal Fabianu Felberju iz Špilja. Njegovi mladoletni hčerki nista smeli z njim, temveč sta morali ostati v Mariboru, kjer so jima določili varuha.
1616
Deželne oblasti so krošnjarjem in potujočim branjarjem prepovedale opravljanje obrti in kupčevanje.
1617
Proti Mortu Kachu je kot priča nastopil njegov 80-letni oče in ga tako spravil na morišče, podobno, kot je sedemkratnega morilca Michaela Kosewurza tja spravila njegova lastna žena. Kacha so najprej v zasramovanje drhali dali v železno kletko ob sramotilnem stebru, nato pa ga pri križu za mestom usmrtili.
Dokončana je bila gradnja kapucinskega samostana v graškem predmestju. Samostan s cerkvijo je ustanovil mariborski gospod grof Jakob Khisl in je stal na mestu današnje frančiškanske cerkve: vhod je bil z zahodne, mestne strani. V cerkvi je visela slika ustanovitelja, ki je umrl leta 1637. Konec 19. stoletja so cerkev podrli in na njenem mestu zgradili današnjo frančiškansko.
1618
Omenja se lekarnar Klement Stunfer.
Neskončne zdrahe so imeli Mariborčani s Sigmundom Stubenbergom, lastnikom Ravnega polja, zaradi sporne ribiške pravice na Dravi. Stubenberg je od meščana Štefana Hallerja terjal nič manj kot 200 dukatov povračila škode, ki pa jih ni dobil.
Številna pričkanja med ženskami v Mariboru so se večkrat sprevrgla v odkrito nasilje. Tako sta se marca z noži spopadli Meta Trausnik in Apolonia Muchitsch. Slednja je za posledicami štirih vbodov obležala mrtva na ulici.
1620
1. avgusta je cesar Ferdinand II. prodal gospoščino grad Maribor z mestnim gradom grofu Janezu Jakobu Khislu z vsemi pripadajočimi pravicami. Po njegovi smrti leta 1637 je gospoščino in grad podedoval njegov posinovljenec Jurij Jernej Zwickl-Khisl; ko je ta umrl leta 1653, pa je oboje prešlo v roke njegovega posinovljenca Janeza Jakoba Khisla, ki je leta 1690 umrl brez moških potomcev. Njegova sestra Marija Eleonora se je 24. januarja 1692 poročila z Leopoldom Jožefom Ursinijem pI. Rosenbergom, z njeno smrtjo leta 1727 pa je mariborska veja Khislov izumrla. Adam Wilhelm Brandis, najvišji dvorni mojster
nadvojvodinje Elizabete, se je poročil z Marijo Ano, grofico Khisl z Gornjega Maribora, in tako je posest prešla v last družine Brandis. Brandisi so ostali lastniki gradu do začetka 20. stoletja.
Razporeditev grajskih prostorov konec 17. stoletja in v začetku 18. je še precej nejasna, predvsem zaradi posplošenih opisov namena prostorov. Verjetno so bile leta 1690 v prvem nadstropju južno od slavnostne dvorane čajnica in poleg drugih manjših prostorov še dve sobi, opremljeni s slikami. Severno od slavnostne dvorane pa naj bi bili stara čajnica in poleg večjega števila sob tudi grofova soba. V srednjem nadstropju ali mezzaninu so bili prostori za služinčad; med njimi je bila lekarna, v kateri pa so bili le štirje navadni zaboji in dve mizi. Na koncu tega trakta je bila orožarna. Ko so Khisli postali dedni lastniki dvora, so ga začeli prezidavati po svojih zamislih. Glavno stavbo so z nivojsko izravnano vežo prebili in tako dobili nov dostop na vzhodno grajsko dvorišče in k bastiji.
Ob tem so dotlej enovita klet in pritličje (mezzanin) razdvojili in njuna severna dela preobokali, nadstropje, ki so ga stanovanjsko usposobili, so opremili z osmimi velikimi poznorenesančnimi pravokotnimi okni, južni dvoriščni zid nadomestili s skoraj enako visokim, vendar nižje ostrešenim dvoosnim služnim traktom; ob tem so smiselno predelali južni del kleti in mezzanina ter stavbo končno na vogalih opremili s štirimi šestkotnimi štirietažnimi stolpiči, pokritimi z zvonastimi strehami, ki v začetku niso imeli nobene praktične vrednosti, zato pa toliko večjo reprezentančno. Stali so na obeh zahodnih vogalih glavne stavbe, na zunanjem stiku južnega trakta z vzhodnim (poleg stolpastih Ulrikovih mestnih vrat) in nad zunanjim stikom severnega trakta z bastijo. Z njimi se je dvor tudi vizualno spremenil v graščino, v okviru katere pa je bila bastija še vedno deželnoknežja oziroma mestna last.
