Mariborčan, ki je v tekstilstvu premikal meje

​Čas bo pokazal, je gotovo ena najbolj pogosto izrečenih fraz. Čas je v primeru Mariborčana Frana Orešiča (1913-2008) nedvomno pokazal, kako velik tekstilni strokovnjak za tkalstvo je bil. "Njegovi neverjetni vztrajnosti in predanosti slovenski tekstilni stroki se lahko še vedno, tudi deset let po njegovi smrti, samo čudimo. Delavnost in disciplina, kot najbolj samoumevni vrlini, zliti z velikansko željo po vsem lepem, od glasbe do vizualnih umetnosti, je opredeljevalo mojega očeta kot samoniklega, trmastega in velikokrat samosvojega tekstilca. S časovne distance je vsekakor najpomembnejša njegova izjemna angažiranost pri ustanovitvi prve slovenske srednje tekstilne šole v sicer nemško zaznamovanem predvojnem Mariboru," sta nam dejala njegova otroka Nevenka Leban Orešič in arhitekt Igor Orešič, oba sta priznana pianista.

Predaval v slovenskem jeziku

Fran Orešič je službeno pot tekstilca začel leta 1935. Maribor je bil že pred drugo svetovno vojno močan tekstilni center, v jugoslovanskem Manchestru so takrat bivali in delali priznani tekstilni strokovnjaki (tehniki in inženirji). "Ta čas je v knjigi Stavka odlično opisal slovenski pisatelj Anton Ingolič, ki je prav mojemu očetu v zahvalo za pomoč pri številnih podatkih napisal posebno zahvalo. V Mariboru je bilo pred drugo svetovno vojno zaposlenih mnogo mladih ljudi, željnih izobrazbe in poklicnega napredovanja," opišeta Nevenka in Igor.

Obratovodja tkalnice pri Rossnerju

Fran Orešič je svoja mladostna leta v tekstilstvu popisal tako (citat iz knjige Jožeta Debevca Slovensko tekstilstvo skozi čas): "Iz Kranja sem se vrnil v Maribor leta 1933 kot mlad absolvent kranjske tekstilne šole (14. maja 1930 je bila v Kranju ustanovljena prva slovenska tekstilna šola, Orešič je bil absolvent druge generacije; op. p.). Kot podmojster pripravljalnice sem se zaposlil pri Marku Rossnerju v Tekstilni industriji Maribor, obrat Jugosvila. Leto zatem sem šel k vojakom, od koder sem se v Maribor vrnil 1935. Z velikimi težavami sem dobil zaposlitev v tekstilni tovarni Mautner, d.d., kjer sem delal do leta 1939. Tega leta sem šel nazaj k Marku Rossnerju v obrat Jugosvila, kjer sem zasedel delovno mesto obratovodje tkalnice."
V predvojnem času so bili lastniki tekstilnih tovarn na Slovenskem tujci, ki so tudi zasedali tudi večino vodilnih delovnih mest. Slovenski tekstilni tehniki, doma izšolani, so jim bili konkurenca in so bili tujci do njih po navadi sovražno razpoloženi. Najpogosteje so slovenske tekstilce v tovarnah zaposlovali kot tkalce, podmojstre in za druga slabše plačana delovna mesta. Fran Orešič je v takih, za slovenske tekstilce neugodnih razmerah postal najprej mojster, zatem pa obratovodja, kar je bilo vsekakor veliko priznanje njegovi strokovnosti na področju tekstilstva. "Po vrnitvi iz vojske leta 1935 sem našel večje število svojih kolegov, ki so prišli iz tekstilnih šol. Družili smo se in izmenjevali mnenja o stroki in problemih, s katerimi smo se dnevno srečevali na delovnih mestih. Časi so bili težki in nam, slovenskim izobražencem, nenaklonjeni. Le z vztrajnim delom, nenehnim izobraževanjem, trmo in upornostjo si se lahko povzpel na odgovornejši vodstveni položaj," opiše predvojne čase.

Prototip tkalskega stroja z valovitim zevom

Njegovo aktivno vpetost v tekstilno stroko je kruto prekinila vojna. Ko so Nemci okupirali Maribor, so ga že prvi dan ob prevzemu Rossnerjeve tovarne odpustili; nekaj časa se je preživljal s priložnostnim delom, nato se je umaknil na Koroško in se zaposlil kot fotograf, saj je bilo to delo njegova ljubiteljska strast. Nato se je priključil Lackovemu odredu na Kozjaku in Pohorju. Po vojni je prevzel odgovorno mesto direktorja tovarne Svila v Mariboru. Zadnja službena leta pred upokojitvijo je bil Fran Orešič tehnični direktor tovarne Tekstina Ajdovščina. Delavnost je bila njegova temeljna odlika, bil je prodoren mislec, ustvarjalna osebnost, stremel je k nenehnemu napredku.