Padežnikova ulica
V letih pred prvo svetovno vojno so novo ulico na Studencih poimenovali Wolfgang Gasse (Bolfenkova ulica) po cerkvici sv. Bolfenka na mariborskem Pohorju. Leta 1919 so ime poslovenili v Bolfenkovo ulico. Po nemški okupaciji aprila 1941 so ji začasno vrnili ime Wolfgang Gasse, nato pa so jo še isto leto preimenovali v F. Raimund Gasse (Ulica F. Raimunda) po avstrijskem dramatiku Ferdinandu Raimundu (1790-1836). Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Bolfenkova ulica. Leta 1947 so jo preimenovali v Padežnikova ulica.
Ivan Padežnik (1923-1945), učiteljiščnik, se je po okupaciji Jugoslavije leta 1941 vključil v narodnoosvobodilno gibanje. Avgusta 1944 se je pridružil partizanom Kozjanskega odreda in postal učitelj na osvobojenem ozemlju. Februarja 1945 je bil ranjen ujet pri Pišecah in pozneje ustreljen.
Pajkova ulica
Pred prvo svetovno vojno so novo ulico v Magdalenskem predmestju poimenovali Wald Gasse (Gozdna ulica). Leta 1919 so ime poslovenili v Gozdna ulica. Po nemški okupaciji leta 1941 jo ponovno poimenujejo Wald Gasse. Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Gozdna ulica. Leta 1947 jo preimenujejo v Pajkovo ulico.
Janko Pajk (1837-1899), filozof in literarni teoretik, je po študiju klasične filologije, slavistike in filozofije v Gradcu in na Dunaju služboval kot profesor v Gorici (1862-1864), Kranju (1864-1866), Mariboru (1867-1872), Brnu (1879-1887) in na Dunaju (1887-1899). V Mariboru je od leta 1872 vodil Narodno tiskarno in bil med letoma 1874 in 1879 tudi njen lastnik. V letih od 1876 do 1878 je bil lastnik in urednik časopisa Zora, v katerem so sodelovali predvsem štajerski pisci.
Med letoma 1869 in 1875 je pripravljal gradivo za Wolfov nemško-slovenski slovar. Zavzemal se je za uvedbo srbohrvaščine v znanstveno publicistiko. Bil je zadnji slovenski filozof, ki je filozofske razprave pisal v nemščini, ker slovenščini terminološko ni zaupal (Doneski k filozofični terminologiji, 1881). Najpomembnejši prispevek k filozofiji je njegova etika. Izhodišče mu je bilo spoznanje narave, ker da je samo z njeno pomočjo mogoče spoznati tudi človeka, zato je narava tudi temelj etike in estetike. Etika po njegovem združuje vse vrste poznavanja; je dvosmerna, saj zahteva teoretično utemeljitev in življenjsko, praktično uveljavljanje. Njegova monistično zastavljena etika v evropski filozofiji ni osamljena in kaže visoko stopnjo filozofskega samozavedanja. V polemičnih estetskih spisih je polemiziral z Aristotelovo definicijo tragedije in povzdigoval Platonovo estetiko, s čimer je zagovarjal utilitaristično pojmovanje umetnosti.
Panonska ulica
Leta 1951 so novo ulico na Tezenski Dobravi poimenovali Panonska ulica. Leta 1958 so jo podaljšali proti severu in jugu preko ukinjenega Trga kragujevških žrtev. Panonija je ozemlje, kjer so živela panonska plemena (Brevki, Andizeti, Amantini, Jazi). Od 3. stoletja pr. n. št. so se plemena bolj ali manj keltizirala, posebej Boji, Eraviski in Latobiki, ki so prebivali v severnem in zahodnem delu Panonije. Konec 1. stoletja pr. n. št. so v ta prostor prišli Rimljani. Vojni proti Japodom, Panoncem in Delmatom v letih 35-33 pr. n. št. sta pomenili začetek končne faze rimskega osvajanja poznejše province Panonije.
Rimska provinca Panonija je obsegala zahodni del zdajšnje Madžarske, Gradiščansko z dunajskim območjem, velik del severne Hrvaške do Save, vključno s srbsko Sremsko Mitrovico, ter del vzhodne in južne Slovenije s ptujskim območjem in Dolenjsko. Na jugu in jugozahodu sta jo omejevala Norik (s celjsko regijo) in 10. regija Italije (Venecija in Istra, na vzhodu slovenski del Krasa z Ljubljansko kotlino), na jugu in jugovzhodu Dalmacija, na vzhodu Mezija (zdajšnja Srbija). V času Trajanove vladavine v začetku 2. stoletja je bila razdeljena na zahodno Gornjo in vzhodno Spodnjo Panonijo. Meja med njima je potekala vzhodno od Blatnega jezera do Donave na severu do Save na jugu. Dioklecijan je konec 3. stoletja provinci še enkrat razdelil na dva dela: Gornjo Panonijo na Prvo Panonijo na severu in Savijo na jugu, Spodnjo Panonijo pa na Valerijo na severu in Drugo Panonijo na jugu. Meja med severnima in južnima provincama je postala Drava. Antična razdelitev in terminologija sta vplivali na ureditev frankovske Panonije v 9. stoletju po zmagovitih avarskih vojnah Karla Velikega. Leta 796 je postala Drava cerkvena meja med salzburško (nad)škofijo in oglejskim patriarhatom v Panoniji, do leta 828 pa je bila tudi meja med Gornjo Panonijo, ki je segala na nekdanjem noriškem ozemlju do Aniže in pripadala frankovski bavarski Vzhodni krajini, ter Spodnjo Panonijo, ki je na jugu segala čez Savo in bila del frankovske Furlanske krajine. Središče Spodnje Panonije, na zahodu segajoče do Ptuja, je bil Blatenski Kostel na zahodnem robu Blatnega jezera. Postavil ga je Pribina, ki se je s spremstvom okoli leta 840 naselil v Spodnji Panoniji. Ta je 847. postala frankovska grofija. V njej je pod Pribinovim sinom Kocljem v spremenjenih političnih razmerah med letoma 867 in 870 oziroma 874 deloval (nadškof) Metod (Ciril in Metod). Po Kocljevem padcu (okoli leta 875) je Spodnja Panonija skupaj s Karantanijo sestavljala gospostveno območje Karlmanovega sina Arnulfa. V vojni, v kateri se je ta med letoma 882 in 884 bojeval z moravskim knezom Svetopolkom, je doživela veliko opustošenje. Leta 894 so vanjo prvič vdrli Madžari, ki so jo dokončno zasedli že okoli leta 900.
Park mladih
Leta 1999 so park v srednješolskem centru na območju nekdanje vojašnice Slave Klavore na Taboru med Ljubljansko in Beograjsko ulico poimenovali Park mladih.
Parmova ulica
Leta 1928 so novo ulico v Magdalenskem predmestju poimenovali Viktor Parmova ulica. Leta 1934 so ime spremenili v Parmova ulica. Po nemški okupaciji leta 1941 so ulico preimenovali v Brahms Gasse (Brahmsova ulica) po nemškem skladatelju Johanesu Brahmsu (1833- 897). Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Parmova ulica.
Viktor Parma (1858-1924) je bil skladatelj, dirigent in pravnik
Viktor Parma (1858-1924), skladatelj, dirigent in pravnik, je po končanem študiju prava na Dunaju leta 1881 kot pravnik služboval v raznih slovenskih krajih in bil leta 1914 upokojen kot vladni svetnik. Kot glasbenik je pisal predvsem scensko glasbo za dramske uprizoritve, salonsko glasbo, zbore in samospeve ter opere (Urh, grof celjski, 1894; Ksenija, 1896; Stara pesem, 1897; Zlatorog, 1919; Pavliha, po smrti dokončal I. Muhvič) in več operet (Caričine amaconke, 1902; Nečak, 1907; Venerin hram, 1908; Zaročenec v škripcih, 1917). Večji deli sta kantati Povodni mož (1910) in Sveti Senan (1922) za soliste, zbor in orkester ter Godalni kvartet (1923). Njegove skladbe so živahne in so bile zelo priljubljene zlasti zaradi izrazite melodike, ki se zgleduje pri italijanski romantični in veristični operi. Po prvi svetovni vojni je bil v Mariboru častni dirigent Narodnega gledališča.
Partizanska cesta
Najstarejše ime ulice Neu Gasse (Nova ulica) je iz leta 1325. Po izgradnji in ureditvi državne komercialne ceste Dunaj-Trst sredi 18. stoletja se je uveljavilo ime Grazer Strasse (Graška cesta). V sredini 19. stoletja je bil ob Partizanski cesti zgrajen železniški kolodvor. Prvotna železniška postaja je bila končana leta 1846, hkrati z zaključkom del na železniški progi Celje-Maribor. Že 27. aprila je na mariborski kolodvor prisopihala prva lokomotiva Ocean. Železniška postaja je zaradi povečanega prometa doživela več prenov, še posebno leta 1863, ko je bila odprta koroška železnica. Tedaj so povečali čakalnico za potnike in del za uradnike ter zgradili streho nad tremi tiri. V devetdesetih leti 19. stoletja so podaljšali peron na sever in jug ter celotni kolodvor z novogradnjo povečali proti severu. Med drugo svetovno vojno je bil kolodvor med zavezniškimi bombardiranji v letih 1944/45 popolnoma porušen. V nekaj letih po vojni so zgradili današnji glavni kolodvor. Leta 1873 so jo uradno poimenovali Tegetthoff Strasse (Tegetthoffova cesta). Leta 1875 so del ceste od križišča z Meljsko cesto do občinske meje preimenovali v Triester Reichs Strasse (Državna tržaška cesta).
Wilhelm von Tegetthoff se je rodil 23. decembra 1827 v Mariboru, v hiši na vogalu Tyrševe in Slovenske ulice, kjer je bila poslovalnica Nove Kreditne banke Maribor. Gimnazijo je končal v Mariboru, nato pa je nadaljeval študij na pomorskem kolegiju v Benetkah. Leta 1864 je kot avstrijski kontraadmiral premagal v pomorski bitki Dance pri Helgolandu in leta 1866 še Italijane pri Visu. Leta 1868 je postal vrhovni poveljnik avstrijske mornarice. Umrl je leta 1871 po kratki bolezni. Leta 1883 so mu ob prisotnosti cesarja Franca Jožefa I. odkrili spomenik v mestnem parku v Mariboru. Spomenik je zdaj v Pokrajinskem muzeju v Mariboru.
Leta 1919 so celotno cesto od mestnega gradu do mestne meje v Krčevini preimenovali v Aleksandrovo cesto. Aleksander I. Karađorđević (1888-1934) je bil regent od 1918 do 1921 in kralj Jugoslavije med letoma 1921 in 1934, ko so ga ubili v atentatu v Marseillu. Za časa svoje vladavine je bil nosilec oblasti velikosrbske buržoazije. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo ponovno poimenovali Tegetthoff Strasse. Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Aleksandrova cesta. Leta 1946 jo neuradno poimenujejo Titova cesta.
Leta 1947 jo preimenujejo v Partizansko cesto. V 60. letih so ob gradnji novega (Titovega) mostu podrli precej stavb na severni strani Partizanske ceste med frančiškansko cerkvijo in Ulico talcev in s tem uničili eno najlepših mestnih vpadnic.
Pred tem je bila Partizanska cesta po izgradnji južne železnice in ureditvi mariborskega kolodvora ena najlepših mestnih vpadnic. Pred razširitvijo ceste, ureditvijo drevoreda in promenade se je ta ulica praktično končala pri nekdanjem hotelu Meran (Partizanska cesta 35), ki je v petdesetih letih 19. stoletja bil še pritlična stavba, v kateri je bila gostilna Pri zelenem drevesu in okoli katere se je razprostiralo še koruzno polje. Na mestu današnjih stavb na Partizanski cesti 9 in 11 je bila že v 13. stoletju zgrajena cerkev sv. Ulrika, skupaj s predmestnim pokopališčem, ki je bilo obdano z zidom in na katerem so pokopavali do leta 1809. V 19. stoletju je bila tukaj vojaška bolnica. V cerkvi je od leta 1745 služboval slovenski kaplan, ki je ob nedeljah in praznikih imel pridige v slovenskem jeziku. Leta 1841 je bila cerkev porušena. Frančiškanska cerkev daje s svojo monumentalnostjo cesti svojevrsten pečat. Sezidana je bila med letoma 1892 in 1903 kot triladijska bazilika, na mestu, kjer je od leta 1613 stala Marijina cerkev v sklopu takratnega kapucinskega samostana. Frančiškanski samostan je skupaj s cerkvijo zgradil dunajski arhitekt Rihard Jordan. Samostan je neoromansko zasnovan kompleks z dvostolpno samostansko in župno cerkvijo, v kateri je božjepotni Marijin kip iz začetka 18. stoletja. V prezbiteriju so freske in vitraži Staneta Kregarja. Samostan je naslednik nekdanjega kapucinskega samostana, ki so ga leta 1864 prevzeli frančiškani.
Aprila 1953 so del Partizanske ceste pred glavnim kolodvorom preimenovali v Kidričev trg. Oktobra istega leta so ime prenesli na bližnji Zrinjskega trg in ga preimenovali v Trg Borisa Kidriča, Partizanska cesta pa je ostala neprekinjena. Med stavbami na tej cesti posebej izstopa vila na Partizanski cesti 27 (vogal Cafova ulica 2), ki je bila zgrajena leta 1902. Lastnik te lepe trinadstropne stanovanjske vile je bil znani mariborski gradbenik in arhitekt Rudolf Kiffmann. Ko je hišo v dvajsetih letih kupil Anton Poš,je spodnje prostore dal preurediti v trgovski lokal.
