Na podrtem
Leta 1945 so staro ulico v Brezju, ki se nadaljuje skozi Stražunski gozd do Tezenske dobrave, poimenovali Hoška ulica. Leta 1947 so jo preimenovali v ulico Na podrtem, kar naj bi bilo staro krajevno ime.
Na poljanah
V letih pred pred prvo svetovno vojno so novo ulico na Studencih poimenovali Kolonie Strasse (Cesta v koloniji), ker je ob njej nastalo delavsko naselje zaposlenih v delavnicah Južne železnice. Leta 1919 so jo preimenoval v ulico Na poljanah. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo ponovno poimenovali Kolonie Strasse. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Na poljanah.
Na polju
Leta 1953 so staro pot v Dogošah, ki vodi po polju, poimenovali Na polju.
Na prehodu
V šestdesetih letih 20. stoletja so staro cestno povezavo, prehod med Košaškim dolom in dolino južno od opekarne v Košakih, poimenovali Na prehodu.
Na produ (Bresternica)
V osemdesetih letih 20. stoletja so novo ulico v Bresternici poimenovali Na produ, ker teče po prodnatih naplavinah reke Drave.
Na produ (Tezno)
V tridesetih letih 20. stoletja so novo ulico na Teznu poimenovali Ob Cankarjevi ulici po slovenskem pisatelju Ivanu Cankarju (1876-1918). Po nemški okupaciji leta 1941 so jo preimenovali v Richthofen Gasse (Richthofnova ulica) po nemškem lovskem pilotu iz prve svetovne vojne, baronu Manfredu von Richthofnu (1892-1918), bolj znanim pod imenom Rdeči baron. Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Ob Cankarjevi ulici. Leta 1947 jo preimenujejo v ulico Na produ, kar naj bi bilo staro krajevno ime za pusto polje na Teznu.
Na slemenu
Leta 1967 so pot (cesto) v Pekrah, ki teče po vrhu Mariborskega Pohorja od žičnice mimo hotela Bellevue in Bolfenka, poimenovali Na slemenu.
Na soseski
V tridesetih letih 20. stoletja so novo ulico v Novi vasi poimenovali Wrecl-Rotova ulica po mariborskih družinah Wretzl in Roth, Mihaelu Wretzlu (1813-1897) in Josefu Rothu (1841-1910), posestniku in vinskem trgovcu v Mariboru. Po nemški okupaciji leta 1941 so ime ponemčili v Wretzl-Roth Gasse. Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Vrecelj-Rotova ulica. Leta 1947 ulico razdelijo na dva dela in del proti Novi vasi ob Bolfenški ulici preimenujejo v ulico Na soseski.
Na trati
V tridesetih letih 20. stoletja so novo ulico v Brezju, ki je mimo šole vodila v Stražunski gozd (do Tezenske ceste), poimenovali Šolska ulica. Ker ob ulici razen šole ni bilo nobenih zgradb, ji Nemci po okupaciji leta 1941 niso dali nobenega imena. Leta 1947 so jo preimenovali v Na trati po travniku pred OŠ Brezje.
Na vrh
Leta 1986 so ulico v Ribniškem selu poimenovali Na vrh, ker vodi na vrh grebena nad cesto proti Vinarjem.
Napotnikova ulica
Leta 1967 so novo ulico na Studencih poimenovali Napotnikova ulica. Ivan Napotnik (1888-1960), kipar, je po šolanju na Umetno-obrtni strokovni šoli v Ljubljani med letoma 1907 in 1908 delal pri kiparju F. Zeleznyju na Dunaju, kjer je izdeloval umetnoobrtne predmete. Leta 1908 je pričel študirati na dunajski akademiji in leta 1915 končal specialko. Med svetovnima vojnama je živel kot kmet in kipar v Zavodnju, nato v Šoštanju. Posvetil se je oblikovanju kamna, brona, mavca in predvsem lesa. V zgodnji dobi je izdeloval dekorativno plastiko za arhitekturo in notranjo opremo, nato se je občasno ukvarjal z arhitekturnim, spomeniškim in nagrobnim kiparstvom. Slogovno je izhajal iz primarnega rezbarskega oblikovanja in baročne tradicije, ki so se jima pridružile secesijske značilnosti (Mati z otrokom, 1920). Njegovi najštevilnejši kipi so ženske figure, pogosto čustveno in čutno do erotičnosti stopnjevani akti in kipci otrok (Junaki, 1923).
Nasipna ulica
Konec 19. stoletja so novo ulico na Pobrežju poimenovali Damm Gasse (Nasipna ulica). Leta 1919 so ime poslovenili v Nasipna ulica. Po nemški okupaciji leta 1941 jo ponovno poimenujejo Damm Gasse. Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Nasipna ulica. Leta 1989 podaljšajo Nasipno ulico do Pobreške ceste. Ulica je dobila ime po železniškem nasipu, ki so ga zgradili v sredini 19. stoletja ob izgradnji železniške proge Gradec-Celje.
Naveršnikova ulica
Leta 1933 so novo ulico v Rožni dolini v Zgornjem Radvanju poimenovali Gozdna ulica II. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo pridružili tedanji Gozdni ulici (danes Macunova ulica) in obe skupaj poimenovali v Tannen Gasse (Ulica jelk) po jelkah v gozdu tik ob ulici. Maja 1945 ulico ponovno razdelijo na dve ulici in ji vrnejo slovensko ime Gozdna ulica II. Leta 1947 jo preimenujejo v Naveršnikovo ulico.
Janez Kupertin Naveršnik (1775-1857) je po končanem prvem letniku gimnazije nadaljeval šolanje v Gradcu. Med študijem v Gradcu se je navdušil nad Kantovo filozofijo, naravno pravo in francosko revolucijo. Slednja ga je tako prevzela, da je v letih 1793 in 1795 odpotoval celo v Pariz. Pozneje se je umiril in se sprijaznil z restavracijo ter sprejel državno službo; postal je okrožni glavar v Zadru. Leta 1847 se je kot gubernialni svetnik upokojil in se preselil v rodne Konjice (Slovenske Konjice), kjer se je ukvarjal z literaturo in poljedelstvom.
Nazorjeva ulica
Leta 1951 so novo ulico na Pobrežju poimenovali Nazorjeva ulica. Leta 1955 so ime prenesli na novo ulico severno od Galussove ulice. Vladimir Nazor (1876-1949), hrvaški pesnik, esejist, romanopisec in prevajalec, je po končanem študiju naravoslovnih ved v Gradcu postal gimnazijski profesor. Med drugo svetovno vojno se je pridružil narodnoosvobodilnemu gibanju. Postal je član predsedstva Avnoja, predsednik Zavnoha in po vojni predsednik prezidija sabora Ljudske republike Hrvaške. Kot pisatelj in pesnik je v prvem obdobju pisal predvsem narodno zanosne in alegorične pesmi. Pozneje je prešel v intimno liriko in pripovedno prozo. Po drugi svetovni vojni se je vrnil k pisanju patriotičnih pesmi. Njegova najpomembnejša dela so Slovanske legende (1900), Veli Jože (1908), Intima (1915) in S partizani 1943-1945 (1945).
Neratova ulica
V tridesetih letih 20. stoletja so novo ulico v Krčevini poimenovali Srnčeva ulica po pravniku in narodnem buditelju Janku Sernecu (1834-1908). Po nemški okupaciji leta 1941 so jo preimenovali v Halm Gasse (Halmova ulica) po nemškem klasičnem filologu Karlu Feliksu Halmu (1809-1882). Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Srnčeva ulica. Leta 1947 jo preimenujejo v Neratovo ulico.
Miha Nerat (1845-1922), učitelj, urednik in založnik, je leta 1863 maturiral na mariborskem učiteljišču. Pozneje je učil po različnih krajih na Štajerskem, od 1874 do 1909 v Mariboru. Bil je med pobudniki izdajanja revije Popotnik, 1883-1891, njen založnik in med letoma 1883 in 1918 tudi urednik. Slovensko učiteljstvo je s to revijo dobilo pedagoško znanstveno glasilo, v katerem so se obravnavala vsa aktualna vprašanja pedagogike in metodike. Kot urednik se je zavzemal za ustanavljanje okrajnih učiteljskih društev in za združitev v skupno organizacijo; tako je 1889 nastala Zaveza slovenskih učiteljskih društev. Od 1887 do 1897 je urejal in zalagal Popotnikov koledar za slovenske učitelje, ki je prinašal tudi podatke o osnovnih šolah na Slovenskem, s seznamom učiteljstva.
Nikova ulica
V tridesetih letih 20. stoletja so novo ulico na Teznu poimenovali Trubarjeva ulica po slovenskem protestantskem duhovniku Primožu Trubarju. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo preimenovali v Oeversee Gasse (Ulica Oeverseeja) po nemškem kraju Oeversee v deželi Schleswig-Holstein. Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Trubarjeva ulica. Ob odpravi dvojnega poimenovanja jo leta 1947 preimenujejo v Nikovo ulico.
Srečko Rojs - Niko (1919-1945), študent agronomije, se je po okupaciji Jugoslavije leta 1941 pridružil narodnoosvobodilnemu gibanju. Bil je borec Koroškega bataljona in Pohorskega odreda. Leta 1943 je bil član okrožnega odbora SKOJ v Mariboru. Avgusta 1944 so ga po izdaji aretirali v Jakobskem Dolu. Med vožnjo v Maribor mu je uspelo pobegniti s kamiona. V začetku leta 1945 so ga kot sekretarja slovenskogoriškega okrožja OF Nemci ponovno ujeli. Tokrat mu ni uspelo ubežati in januarja 1945 so ga obesili.
Niška ulica
Leta 1964 so novo ulico v Rožni dolini v Zgornjem Radvanju poimenovali Niška ulica. Niš, mesto v srednji Srbiji, je prometno vozlišče ob reki Nišavi blizu njenega izliva v Moravo. Ima okoli 160.000 prebivalcev, je sedež episkopije, univerze in umetnostne akademije. Mesto stoji na območju antičnega Naissusa, ustanovljenega leta 46 n. št., rojstnega mesta rimskega cesarja Konstantina Velikega. V srednjeveški srbski državi je bilo mesto eno najpomembnejših trgovskih središč. V prvi svetovni vojni je bil tukaj začasni sedež srbske vlade. Leta 1941 so v Nišu gostoljubno sprejeli izgnane Mariborčane.
Njegoševa ulica
Leta 1951 so novo ulico v Koroškem predmestju poimenovali Njegoševa ulica. Petar Petrović - Njegoš (1813-1851), črnogorski vladika in pesnik, je leta 1830 nasledil svojega strica Petra I. na položaju cerkvenega in posvetnega voditelja Črne gore. Dosegel je razmejitev z Avstrijo in Turčijo in zagotovil Črni gori večjo rusko pomoč. Leta 1848 je podprl bana Jelačiča in nagovarjal Srbijo, da bi skupaj osvojili Bosno. Skušal je omejiti plemensko samovoljo, zato je organiziral policijo in sodstvo, uvedel davke in senat kot izvršno vejo oblasti. Ustanovil je prvo osnovno šolo in tiskarno v državi. Njegove najbolj znane pesnitve so Svobodiada (1835), Luč mikrokozmosa (1845), Gorski venec (1847) in Lažni car Štefan Mali (1851).
Nova ulica
Leta 1926 novo ulico na Pobrežju poimenujejo Nova ulica. Po nemški okupaciji leta 1941 ime ponemčijo v Neu Gasse. Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Nova ulica.
Novakova ulica
Leta 1904 so novo ulico v Melju poimenovali Wittenbauer Gasse (Wittenbauerjeva ulica) po avstrijskem dramatiku (pesniku) in mehaniku Ferdinandu Wittenbauerju (1857-1922), rojenem v Mariboru. Leta 1919 so jo preimenovali v Gubčevo ulico po voditelju slovensko-hrvaškega kmečkega upora leta 1573 Ambrožu Gubcu (1538-1573), imenovanem Matija Gubec.
Leta 1923 so jo podaljšali proti reki Dravi. Po nemški okupaciji leta 1941 jo ponovno poimenujejo Wittenbauer Gasse. Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Gubčeva ulica. Ob odpravi dvojnega poimenovanja jo leta 1947 preimenujejo v Novakovo ulico.
Peter Novak (1854-1922) se je kot deželni poslanec zavzemal za ureditev cest na področju Slovenske Bistrice
Peter Novak (1854-1922), narodni buditelj v Slovenski Bistrici in okolici, se je kot otrok priselil na Štajersko iz Beneške Slovenije. Po končanem šolanju je leta 1879 odprl v Slovenski Bistrici gostilno, ki je postala sedež slovenskih narodnih organizacij v Slovenski Bistrici. Leta 1892 je bil soustanovitelj Družbe Cirila in Metoda in leta 1894 Posojilnice. Kot deželni poslanec si je prizadeval urediti cestno omrežje na področju Slovenske Bistrice. Tako je ureditev ceste do Šmartnega na Pohorju sad njegovega dela. Med prvo svetovno vojno je dvigoval narodno zavest in agitiral za majniško deklaracijo. Ob prevratu je bil član Narodnega sveta v Slovenski Bistrici, v letih 1919 do 1922 pa vladni komisar v okrajnem zastopu in posojilnici.
