Mariborske ulice nekoč in danes: O čarovnicah, vampirjih in pokopališčih

Travnerjeva ulica

Leta 1975 so novo ulico v Zgornjem Radvanju poimenovali Travnerjeva ulica. Vladimir Travner (1866-1940), pravnik in zgodovinar, je po končanem študiju prava v Gradcu leta 1911 služboval na sodiščih v Ljubljani 1911-1912, v Gradcu 1912-1914, v Mariboru 1914-1918. Ko je leta 1918 opravil sodniški izpit, je postal sodnik na Ptuju, od leta 1927 pa je bil okrožni sodnik v Mariboru, kjer je ostal do smrti. V študentskih letih je bil član akademskega društva Triglav, pozneje pa član Muzejskih društev na Ptuju in v Mariboru, Zgodovinskega društva in Zveze kulturnih društev v Mariboru. Proučevanju lokalne zgodovine se je posvetil po prihodu na Ptuj, še bolj pa kasneje v Mariboru.

Pisal je članke o numizmatiki (Grški, rimski in bizantinski novci mariborskega muzeja, 1928; Naši srednjeveški novci, 1930), o protestantizmu (Die Geschichte des Protestantismus in Maribor, 1928), o čarovništvu (Čarovniški procesi na Slovenskem, 1929), o vampirstvu (Vampirji in vampirski procesi, 1932), o zgodovini Maribora (Maribor pred 400 leti, 1932, Maribor nekdaj in sedaj, 1938, Resnica in legenda o postanku Maribora, 1939), o kugi (Die Pest in Maribor im Jahre 1680, 1934, Kuga na Slovenskem, 1934), o Židih (Mariborski Ghetto, 1935, Celjski grofi in Židi, 1936), o pokopališčih (Pokopališča v Mariboru, 1936). Leta 1931 je izšla knjižica Upepeljevanje mrličev v modernih krematorijih.

Trdinova ulica

Leta 1899 so novo ulico v Melju poimenovali Rosegger Gasse (Roseggerjeva ulica) po štajerskem pesniku in pisatelju Petru Roseggerju (1843-1918). Leta 1919 so jo preimenovali v Trdinovo ulico. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo ponovno poimenovali Rosegger Gasse. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Trdinova ulica. Janez Trdina (1830-1905) je bil pisatelj, narodopisec in zgodovinar. Po končanem študiju zgodovine in zemljepisa (dodatno še klasična filologija in starocerkvena slovanščina pri F. Miklošiču) leta 1853 na Dunaju je bil najprej suplent na varaždinski gimnaziji in od 1855 profesor na Reki. Tu se je zaradi svobodnjaških in narodnjaških nazorov kmalu zapletel v spore s šolskimi oblastmi, bil leta 1866 suspendiran, naslednje leto pa upokojen, star komaj 37 let.

Preselil se je v Novo mesto, veliko potoval po Dolenjski, opazoval življenje in navade ljudi, si zapisoval vtise in komentarje pogosto opremljal z moralističnimi poudarki. Bil je prepričan, da se bo s takim zbiranjem gradiva dokopal do izvirnosti in s tem enkratnosti slovenstva nasploh. Njegovi zapiski so pomembno etnološko in sociološko gradivo. Njegova začetna proza - ljudske pripovedke iz domače bistriške doline, basni, poskus narodnega epa Bran in pogin Japodov, satirična Pripovedka od zlate hruške - je nastajala iz zanimanja za narodov duhovni svet in iz želje po oblikovanju značilne slovenske epike. Gradivo, nabrano iz ljudskega izročila, je sestavljal v nove kompozicije s prilagojeno tendenco in pri tem uporabil trojen postopek: parafraziranje ljudskih pripovedi, združevanje različnih motivov v novo celoto in aktualiziranje ljudskih pripovedi z dodajanjem novega besedila.

V prvo obdobje njegovega slovstvenega ustvarjanja sodita tudi kritična spisa, ki sta ob izidu izzvala silovit odmev: v Pretresu slovenskih pesnikov (1850) je izpričal predvsem strastno in brezpogojno občudovanje Prešerna in si s tem nakopal jezo Bleiweisovega kroga, v Zgodovini slovenskega naroda (1866) pa je kljub delni kompilativni nekritičnosti prvič v slovenščini orisal vso zgodovino slovenskega naroda in posvetil posebno pozornost socialnemu in kulturnemu življenju. Leta 1881 je napisal Verske bajke na Dolenjskem in zaradi izjemnega odmeva je naslednje leto začel objavljati Bajke in povesti o Gorjancih (1882-1888). Leta 1884 je objavil Vinsko modrost in narodopisni spis Dolenjci, leta 1885 pa še Hrvaške spomine. Leta 1903 je izšla knjiga Bahovi huzarji in Iliri. Po njegovi smrti je zbrane spise uredniško dokončal E. Kristan.

Trdina je svojevrsten pojav v slovenski književnosti, saj se je s svojim pisanjem gibal med dvema skrajnostma: nekakšnim čudaškim zaostajanjem na eni strani oziroma prehitevanjem siceršnjega razvoja na drugi. Pri pisanju so ga vodili narodnoobrambna strast, protizelotstvo, liberalna svobodomiselnost in zdravorazumarstvo, narodopisna raziskovalnost in moralizem; teme je oblikoval poudarjeno bojevito, drugič s pretanjeno ironijo ali tudi poetično; lahko samo zapisovalsko in jezikovno površno, pa spet z izjemno izrazno pretanjenostjo, zaradi katere sta ga občudovala Ivan Tavčar in Ivan Cankar. Predvsem pa je bil pomemben literarni in dokumentarni pričevalec slovenskega duhovnega življenja v drugi polovici 19. stoletja.

Trebušakova ulica

Leta 1953 so staro ulico na Teznu poimenovali Trebušakova ulica. Mirko Trebušak (1898-1941), mizarski pomočnik in krščanski socialist, se je takoj po okupaciji leta 1941 pridružil narodnoosvobodilnemu gibanju. Julija je odšel na Pohorje in se pridružil partizanom Pohorske partizanske čete. Pozneje se je vrnil v Maribor in nadaljeval delo kot terenski aktivist do aretacije jeseni 1941; 15. novembra je bil ustreljen kot talec v Mariboru.

Trg Borisa Kidriča

Na mestu današnjega trga je bila do šestdesetih let 19. stoletja gramoznica, ki so jo zapolnili in preuredili v trg v sedemdesetih letih. Novonastali trg so leta 1876 poimenovali Wieland Platz (Wielandov trg) po nemškem pesniku Krištofu Martinu Wielandu (1733-1813). Za časa županstva A. Nagyja so leta 1888 izvedli regulacijo trga in na njem zasadili drevje. Leta 1899 so trg preimenovali v Tappeiner Platz (Tappeinerjev trg) po nekdanjem mariborskem županu Andreju Tappeinerju (1810-1868). V času njegovega županovanja je bil zgrajen kazino, v Magdalenskem predmestju so povečali pokopališče in zgradili mrtvašnico, število prebivalstva pa je v tem času naraslo za več kot 5000. Leta 1862 je sodeloval pri ustanovitvi Mestne hranilnice in leta 1866 pri sprejetju mestnega statuta.

Leta 1919 so trg preimenovali v Zrinjskega trg po hrvaški plemiški družini iz rodu Šubičev, imenovani po gradu Zrinu na Uni. Leta 1671 so Petra Zrinjskega, Krsta Frankopana in Erazma Tattenbacha usmrtili zaradi sodelovanja v zrinjsko-frankopanski zaroti hrvaških in ogrskih velikašev proti avstrijskemu dvoru. Po nemški okupaciji leta 1941 so trg ponovno poimenovali Tappeiner Platz. Maja 1945 so mu vrnili slovensko ime Zrinjskega trg. Leta 1953 so ga preimenovali v Trg Borisa Kidriča. Leta 1982 so trg razširili na ukinjeno Kolodvorsko ulico. Čeprav so v tej ulici bile hiše zgrajene že konec petdesetih in v začetku šestdesetih let 19. stoletja, je bila ulica odprta šele leta 1887, ko so porušili zid, ki jo je ločil od Tegetthoffove ceste (Partizanska cesta), in odstranili ograjo, ki je zapirala dostop na Tappeinerjev trg (Trg Borisa Kidriča). Ker je ulica vodila na Glavni kolodvor, so jo poimenovali Bahnhof Strasse (Kolodvorska cesta). Leta 1899 so ime spremenili v Bahnhof Gasse (Kolodvorska ulica). Leta 1919 so ime poslovenili v Kolodvorska ulica. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo ponovno poimenovali Bahnhof Gasse. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Kolodvorska ulica. Leta 1982 so ulico priključili Trgu Borisa Kidriča in ime ukinili.

Prvotna železniška postaja je bila končana leta 1846, hkrati z zaključkom del na železniški progi Celje-Maribor. Že 27. aprila je na mariborski kolodvor prisopihala prva lokomotiva Ocean. Železniška postaja je zaradi povečanega prometa doživela več prenov, še posebno leta 1863, ko je bila odprta koroška železnica. Tedaj so povečali čakalnico za potnike in del za uradnike ter zgradili streho nad tremi tiri. V devetdesetih letih 19. stoletja so podaljšali peron na sever in jug ter celoten kolodvor z novogradnjo povečali proti severu. Med drugo svetovno vojno je bil med zavezniškimi bombardiranji v letih 1944/45 popolnoma porušen. V nekaj letih po vojni so zgradili današnji glavni kolodvor.

Boris Kidrič - Peter (1912-1953), politik, publicist, generalpodpolkovnik JLA, narodni heroj, se je leta 1927 pridružil komunistični partiji. Zaradi ilegalne dejavnosti je bil v novembra 1929 aretiran in obsojen na leto dni zapora. Spomladi 1935 je delal pri PK KPJ za Slovenijo v pripravah na petomajske volitve in se zavzemal za samostojen politični nastop komunistov. Istega leta je prevzel funkcijo sekretarja CK SKOJ-a in avgusta organiziral državno konferenco SKOJ-a v Zagrebu. Od julija 1940 je poskušal spremeniti sektaško politiko KPJ in KPS, povzročeno s paktom Hitler-Stalin. Jeseni 1940 se je v imenu KPS sporazumel s krščanskimi socialisti za akcijsko sodelovanje, januarja 1941 pa še z demokratičnim krilom Sokola. Po okupaciji Slovenije je 26. aprila v imenu KPS sklical predstavnike zavezniških političnih skupin, krščanskih socialistov, sokolov in kulturnih delavcev; na sestanku je bil glavni govornik. Udeleženci so se strinjali z njegovimi predlogi za organizacijo vseh demokratičnih, svobodoljubnih, protifašistično usmerjenih Slovencev, ne glede na idejno in politično prepričanje in pripadnost, v boju za nacionalno in socialno osvoboditev slovenskega naroda. Organizacija, najprej imenovana Protiimperialistična fronta, se je junija preimenovala v Osvobodilno fronto; Kidrič je ostal član njenega IO in tričlanskega sekretariata.

Čeprav je imel izrazito vodstveno politično vlogo, je bil ves čas NOB najtesneje povezan tudi s slovensko partizansko vojsko. Do jeseni 1941 je bil njen prvi politični komisar, nato je isto funkcijo opravljal še dvakrat, jeseni 1942 in jeseni 1944. Maja 1942 je s CK KPS in GŠ NOV ter POS odšel iz Ljubljane na osvobojeno ozemlje na Dolenjsko in neposredno usmerjal delo in razvoj organov ljudske oblasti. Na petem zasedanju vrhovnega plenuma OF 6. novembra je odločno nastopil proti slovenski beli gardi. V začetku 1943 je bil skupaj s Kardeljem glavni sooblikovalec in propagator Dolomitske izjave. V Jajcu so ga izvolili v predsedstvo Avnoja, hkrati pa mu je bila zaupana naloga nadaljnjega neposrednega vodenja osvobodilnega boja v Sloveniji. Petega maja 1945 je v Ajdovščini postal predsednik slovenske narodne vlade.

Leta 1946 je postal minister za industrijo v vladi FLRJ, potem predsednik gospodarskega sveta. V tej funkciji je začel še zlasti po sporu z Informbirojem uveljavljati decentraliziran gospodarski sistem, učinkovitejši od centralnoplanskega. Bil je tvorec gospodarskega sistema, ki je začel uveljavljati tržne zakonitosti, in ideje o delavskem samoupravljanju.