Mariborske ulice nekoč in danes: Magdalenski park tam, kjer je bilo pokopališče

Taborska ulica

Ulica v današnji obliki in z imenom Berg Gasse (Na klancu) je nastala leta 1913, ko so zgradili nov državni most čez Dravo in promet na vzhod in zahod speljali z novega trga (Trg revolucije). Vzhodni del današnje Taborske ulice je bil nekoč sestavni del stare glavne ceste, ki je skozi Maribor vodila proti jugu. Imenovali so jo​ Triester Strasse (Tržaška cesta). Zahodni del pa je bil sestavni del stare ceste, ki je od mesta vodila proti vasi Studenci, in so jo imenovali Josef Strasse (Jožefova cesta). Leta 1919 so jo preimenovali v ulico Pod mostom, leta 1928 pa v Taborsko ulico. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo preimenovali v Berg Gasse. Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Taborska ulica.

Tabor se je že v srednjem veku imenoval hrib nad južnim mostiščem starega lesenega dravskega mostu, na katerem je bila utrdba, obdana z obzidjem, ki je ščitila dostop do mostu. Utrdba in obzidje sta bila porušena med letoma 1720 in 1780.

Leta 1951 so ob novi upravni razdelitvi mestnega območja III. rajon Mestnega ljudskega odbora poimenovali Tabor (nekdanje Magdalensko predmestje). Magdalensko predmestje je ležalo na južnem, desnem bregu Drave okoli cerkve sv. Magdalene in je bilo poseljeno predvsem ob treh glavnih cestah, Tržaški, Pobreški in Ruški cesti. Stare, skromne hišice in moderne sodobne hiše so dajale predmestju miren podeželski značaj. Župna cerkev sv. Magdalene, ki je predmestju dala ime, šola in gostilna Pri mestu Trstu so bile najimenitnejše stavbe v predmestju, ki je segalo od železniškega mostu do Jožefove cerkve na Studencih in od Drave do mitnice na Tržaški cesti. Do leta 1821 je cerkev obdajalo pokopališče z obzidjem. Po prihodu železnice v mesto, leta 1846, se je pričelo mesto vedno hitreje širiti na desni breg Drave, kjer je bilo dovolj prostora za gradnjo novih hiš in tovarn. Konec 19. stoletja se je mesto razširilo od reke Drave na zahod do vasi Pobrežje, kjer so po zaprtju Magdalenskega pokopališča leta 1879 odprli novo mestno pokopališče. Na zahodu se je mesto razširilo do vasi Studenci, kjer je stala mogočna cerkev sv. Jožefa. Jožefova cerkev na Studencih je dobro vidna z levega nabrežja Drave. Leta 1892 so ob Jožefovi cesti zgradili deško ljudsko šolo III, ki je imela lastno telovadnico in lep šolski vrt. Leta 1905 so jo zaradi pomanjkanja prostora nadgradili za eno nadstropje. Stavba je bila med drugo svetovno vojno v bombardiranjih močno poškodovana. Po vojni so jo porušili in na njenem mestu zgradili današnjo OŠ Maksa Durjave. Tržaška ali državna komercialna cesta, ki je tekla skozi Magdalensko predmestje, je bila ena najpomembnejših cest v tedanji Avstro-Ogrski, kajti do izgradnje železnice je bila edina povezava med Dunajem in edinim velikim pristaniščem v Avstriji Trstom, ki je bil tedaj avstrijsko okno v svet. Ob tako imenitni cesti so v drugi polovici 19. stoletja zrasle številne za mesto pomembne stavbe, kot so mestna bolnišnica, mestni vodovod, pehotna vojašnica, kaznilnica in mnoge stanovanjske hiše, med katerimi po svoji mogočnosti izstopa nekdanja vila Piberstein.

Leta 1855 so zaradi premajhnih in neprimernih prostorov zgradili novo mestno bolnišnico ob Tržaški cesti. V letih 1869 in 1883 so bolnišnico še dograjevali in širili. Svojo podobo naglo razvijajočemu se predmestju so po svoje dali tudi številni novozgrajeni vojaški objekti. Leta 1867 je grof Anton Brandis dal zgraditi konjeniško vojašnico v današnji Jezdarski ulici. Leta 1894 so ob Tržaški cesti zgradili novo pehotno vojašnico. Leta 1904 so za nastanitev novih enot v Mariboru zgradili novo artilerijsko vojašnico ob tedanji Perkovi cesti. S tem je Maribor postal ena sama velika vojašnica, saj so v mestu bili 47. mariborski pešpolk, konjeniški regiment, deželni brambovci in kadetska šola. Leta 1906 so na mestu nekdanjega cerkvenega pokopališča, na obeh straneh železnice proti Koroški, uredili park, ki se ga je prijelo ime Magdalenski park in stoji še danes. Magdalensko predmestje se je dokončno vključilo v mesto šele z izgradnjo novega državnega mostu leta 1913.

Tančeva ulica

Leta 1948 so staro ulico na začetku Rožne doline v Zgornjem Radvanju poimenovali Tančeva ulica. Leta 1981 so jo podaljšali tako, da povezuje Pohorsko ulico z Lackovo cesto. Anton Tanc, psevdonim Čulkovski (1887-1947), je bil pesnik, pisatelj in prevajalec. Med prvo svetovno vojno je bil mobiliziran in zajet v Galiciji. Kot ujetnik je delal v rudniku Čulkovski blizu Donecka. Po vrnitvi je bil uslužbenec bolniške blagajne v Mariboru. Pred vojno je pisal pesmi v ekspresionističnem duhu: Pod lipo, Kres, Proletarska mladina. Leta 1929 so mu zaplenili zbirko pesmi Glasovi iz teme. Na osnovi lastnih doživetij in spominov je pisal tudi socialnorealistično prozo (Ženin iz Amerike, 1938). V Delavski politiki je pod psevdonimom Tone Maček med letoma 1933 in 1935 izhajal kolektivni roman iz življenja rudarjev Slučaj Kumberger. Zlasti v socialističnih glasilih je poročal o kulturno-prosvetnem dogajanju in družbenih vprašanjih, objavljal ocene o domačih in tujih knjigah ter prevajal pesmi in prozo iz ruskega, nemškega, hrvaškega in srbskega jezika.

Tavčarjeva ulica

Leta 1951 so novo ulico v Novi vasi poimenovali Tavčarjeva ulica. Ivan Tavčar (1851-1923), pripovednik, politik in gospodarstvenik, je po končanem študiju prava 1875 bil odvetniški koncipient v Ljubljani in Kranju, od 1880 spet v Ljubljani. Leta 1884 je postal samostojni odvetnik in se posvetil tudi političnemu delovanju. Bil je eden vodilnih slovenskih meščanskih politikov. Po smrti Josipa Jurčiča 1881 je prevzel souredništvo Slovenskega naroda. Sredi osemdesetih let je postal odbornik občinskega sveta, leta 1909 ljubljanski podžupan in v obdobju1912-1921 župan s slovesom skrbnega in poštenega vodje. V prvi slovenski narodni vladi leta 1918 je bil poverjenik za prehrano, po nastanku Kraljevine SHS pa je sodeloval v njeni ustavodajni skupščini. Čeprav sta bili njegovi temeljni politični vodili neoportunistični slovenski nacionalizem in protiklerikalizem, pa njegove strastno spremenljive, polemične, gospodovalne narave ni motilo, da ne bi, odvisno od političnega položaja, taktiziral tudi na račun teh načel. Proti koncu življenja je podpiral socialno demokracijo, a hkrati ostro zavračal boljševizem.

Z literarnimi deli se je začel pojavljati zelo zgodaj. Tavčarja uvrščajo med največje pisatelje slovenskega realizma, čeprav se je pisatelj sam označeval za nepoboljšljivega romantika. Bil je blizu novoromantičnemu literarnemu rodu, s katerim pa se, zlasti s Cankarjem, zaradi osebnih razlogov pa tudi zaradi prestižnosti ni nikoli zelo razumel. Ideološko je bil posredno ali neposredno neomajen zagovornik in glasnik meščanskih nacionalističnih stališč. Najpomembnejša dela: pripovedi Cvetje v jeseni (1917) in Visoška kronika (1919), Mrtva srca (1884), zgodovinska novela Vita vitae meae (1883), Grajski pisar (1889), Otok in Struga (1881), Janez Solnce (1885-1886), pripoved lvan Slavelj (1876), pripovedi Med gorami (1896), Slike iz Loškega pogorja, pripoved V Zali (1894), satirična povest Indija Koromandija (1884), zgodovinski roman Izza kongresa (1905-1908).