Mariborske ulice nekoč in danes: Titov most je uničujoče posegel v stari Maribor

Titova cesta

Leta 1964 so novo magistralno cesto od Partizanske ceste preko novega mostu čez Dravo in preko Tržaške ceste vse do Hoč poimenovali Jadranska cesta. 28. novembra 1963 so na predvečer dneva republike (29. novembra 1943 - praznik rojstva nove Jugoslavije) in dvajsete obletnice nove Jugoslavije odprli nov - Titov - most čez reko Dravo. Novi most je bil največji gradbeni objekt v Mariboru po drugi svetovni vojni. Mesto, ki so se mu še poznale nezaceljene rane iz vojne, je s tem dobilo pomemben prometni objekt na tradicionalni magistralni poti Dunaj-Gradec-Maribor-Ljubljana-Trst.

Gradbeno je bila izgradnja novega mostu kar majhen podvig, saj je bil po razponu (med obema stebroma kar 100 metrov) tedaj med 15. in 20. mestom na svetu. Več kot 300 metrov dolg in dobrih 22 metrov širok most so zgradili v dobrih dveh letih in naj bi po viziji tedanjih oblastnikov pomenil možnosti za izgradnjo novega mestnega središča ter je predstavljal najugodnejšo prometno povezavo med obema dravskima bregovoma. Novi most je bil z novo cesto načrtovan kot osnovna prometna hrbtenica, na katero so navezovali vse mestne vpadnice. Po tedanjih običajih se je ob otvoritvi tako veličastnega objekta, kot je bil novi most, zbrala ne le vsa mestna politična smetana, temveč so se jim pridružili še veljaki iz Ljubljane.

Svečani govornik, član Izvršnega sveta (tedanje vlade) Skupščine SRS, je med drugim ob zgodovini gradnje mostu in izbiri njegove sedanje lokacije omenil tudi ponesrečeno lokacijo dotedanjega glavnega (Državnega) mostu. Toda tudi ta čudoviti dosežek gradbeništva so zgradili na napačni lokaciji. Titov most se je sicer izognil staremu mestnemu jedru, toda uničujoče je posegel v staro Graško predmestje in v komplekse mariborske bolnišnice in kaznilnice. Ob izgradnji mostu so tako podrli južni del Partizanske ceste, ki je tako iz mestne promenade in ene najlepših mestnih vpadnic postala ena glavnih prometnih žil v srednji Evropi, s tem pa je izginilo tudi nekdanje Graško predmestje.

Leta 1972 so del Jadranske ceste, od križišča s Partizansko cesto do stavbe na Tržaški cesti 45, in del Tržaške ceste od številke 45 do križišča s Ptujsko cesto preimenovali v Titovo cesto. Ob gradnji nove štiripasovne ceste so na Taboru porušili Železničarsko ulico, ki je nastala leta 1928. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo preimenovali v Eisenbahn Gasse. Maja 1945 so ji vrnili ime Železničarska ulica. Leta 1964 je postala del nove Titove ceste. Ob križišču z Linhartovo ulico stoji sredi manjšega parka Vila Vešer, zgrajena leta 1898 v obliki neoromanskega gradiča.

Josip Broz - Tito (1892-1980), predsednik SFRJ, maršal Jugoslavije, predsednik ZKJ, se je pred prvo svetovno vojno v Sisku izučil za ključavničarja. Med prvo svetovno vojno, leta 1915, prišel kot avstrijski vojak v rusko ujetništvo. Med oktobrsko revolucijo in državljansko vojno je sodeloval v revolucionarnem gibanju v Omsku. Leta 1920 se je vrnil v Jugoslavijo in stopil v Komunistično partijo Jugoslavije (KPJ). Leta 1928 je bil kot sekretar mestnega komiteja KPJ Zagreba pred sodiščem za zaščito države obsojen na pet let ječe (Mitrovica, Maribor). Po prestani kazni je leta 1933 emigriral v inozemstvo in postal član Centralnega komiteja KPJ. Leta 1935 je postal organizacijski sekretar KPJ. Zavzemal se je za novo ljudsko, frontovsko linijo partije in za vrnitev partijskega vodstva v domovino. Leta 1937 je v Parizu kot funkcionar Kominterne organiziral prehod prostovoljcev v Španijo. Decembra 1937 je postal generalni sekretar KPJ. Po kapitulaciji stare Jugoslavije je CK KPJ s Titom organiziral ljudski odpor proti okupatorju. Tito je leta 1941 postal začasni vrhovni komandant partizanskih odredov in pobudnik ustanavljanja organov ljudske oblasti na osvobojenem ozemlju.

Na drugem zasedanju AVNOJ-a je Tito kljub nasprotovanju zaveznikov, celo Moskve, predlagal ustanovitev začasne vlade (NKOJ). AVNOJ mu je podelil naslov maršala Jugoslavije in predsedstvo NKOJ. Po osvoboditvi leta 1945 je kot prvi in dosmrtni predsednik republike vodil socialistično izgradnjo FLRJ (SFRJ). Leta 1948 se je uprl Stalinovi politiki in se odločil za samostojno jugoslovansko pot v socializem, za samoupravljanje. S tem je določil KPJ novo vlogo idejnega usmerjevalca (zato leta 1952 novo ime Zveza komunistov Jugoslavije). V zunanji politiki je usmerjal Jugoslavijo neblokovsko, z aktivno koeksistenco in bil eden najvidnejših svetovnih protagonistov te politike.

Tkalski prehod

Leta 1822 so staro ulico v mestnem središču poimenovali Kirschner Gassl (Češnjeva uličica). Leta 1845 so jo preimenovali v Weber Gasse (Tkalska ulica), leta 1919 pa ime poslovenili v Tkalska ulica. Leta 1938 so ime popravili v Tkalski prehod. Po nemški okupaciji leta 1941 jo ponovno poimenujejo Weber Gasse, maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Tkalski prehod. Tkalstvo je dejavnost, namenjena izdelavi tkanin v obrti in tekstilni industriji. Tkanje je za predenjem glavna faza v nastajanju tekstilnih ploskovnih izdelkov; poteka s križanjem, prepletanjem spredenih osnovnih niti in votka na statvah. Različni načini križanja dajo različne vezave (platno, keper, žakar). Na Slovenskem so najstarejše statve znane iz eneolitika. Princip povezovanja niti se v tisočletjih ni spremenil, izboljševale so se le mehanizacija, avtomatizacija in hitrost tkanja.

Glede na surovino (lanena, konopljina, volnena, svilena, bombažna, sintetična preja) se je izoblikovalo več vrst tkanja. Najprej se je razvilo kot domača obrt na podeželju, kjer so iz domačih surovin tkali blago za lastne potrebe in prodajo, nato so se razvile v mestih in trgih razne tkalske obrti. V drugi polovici 19. stoletja je tudi tkalstvo na Slovenskem prešlo v industrijsko fazo. V tej ulici je vse do leta 1875 stala tkalska hišica, ki je bila leta 1800 v lasti tkalca Andreja Hönnbergerja iz Pfalza.

Tolstojeva ulica

Leta 1955 so novo ulico na Pobrežju poimenovali Tolstojeva ulica. Lev Nikolajevič Tolstoj (1828-1910), ruski plemič in pisatelj, se je kot ruski oficir udeležil bojev na Kavkazu in v krimski vojni. Leta 1855 se je umaknil na posestvo Jasna Poljana in tam ustanovil šolo za kmečke otroke. Iz neumornega iskanja resnice so nastala prva dela Spomini na otroška leta (1852), Deška leta (1853), Spomini na mladost (1854), Sevastopolske povesti (1855), Kozaki (1863). V letih od 1864 do 1869 je napisal roman Vojna in mir, veliko zgodovinsko epopejo iz Napoleonovih časov. Med letoma 1873 in 1876 je končal roman Ana Karenina, ki kaže podobo krize zakona in družbe. Konec 70. let je Tolstoj doživel religiozno krizo. V iskanju smisla življenja se je obrnil k racionalistično obarvanemu rigoroznemu prvotnemu krščanstvu in strogemu ravnanju v skladu s Pridigo na gori.

V številnih polemičnih spisih in romanu Vstajenje (1899) se je uprl tedanjemu družbenemu redu, lažni morali, socialni nepravičnosti in vojaški službi. Temu sta leta 1901 sledili državna prepoved in izključitev iz Pravoslavne cerkve. Druga pomembnejša dela: povesti Smrt Ivana Iliča (1886), Kreutzerjeva sonata (1889), Hadži Murat (1901), drame Moč teme (1886), Sadovi prosvete (1890), Živi mrtvec (1900).

Tomanova ulica

V letih pred prvo svetovno vojno so novo ulico v Koroškem predmestju poimenovali Gabriel Hackl Gasse (Ulica Gabriela Hackla), po avstrijskem slikarju Gabrielu Hacklu (1843-1926). Leta 1919 so jo preimenovali v Tomanovo ulico. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo poimenovali Hackl Gasse (Hacklova ulica). Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Tomanova ulica.

Lovro Toman (1827-1870), politik in pesnik, je po končanem študiju prava na Dunaju in v Gradcu leta 1852 deloval na sodiščih v Kranju in Gradcu ter v državnih uradih v Ljubljani. Leta 1856 je postal prvi odvetnik v Radovljici. Bil je avtor prvega slovenskega necenzuriranega tiska, ki je leta 1848 izšel na Dunaju, in dejaven v dunajski Sloveniji. V času neoabsolutizma je s pobudami za postavitev Prešernovega spomenika in za proslave ob stoti obletnici Vodnikovega rojstva ter z drugimi načrti, zavzemajoč se pri tem za krepitev narodne zavesti in splošni kulturni napredek, postal med Slovenci zelo priljubljen. Med letoma 1861 in 1870 je bil poslanec v deželnem in državnem zboru, kjer se je potegoval predvsem za narodne pravice Slovencev ter bil skupaj z J. Bleiweisom in E. H. Costo v vodstvu slovenske konservativne smeri. Zagovarjal je konkordat.

Pridobil si je koncesijo za gradnjo gorenjske proge in jo nato z dobičkom prodal; očitki zaradi tega so zelo zmanjšali njegov ugled. Bil je bolj zanesen narodni buditelj kot pa tipičen preračunljiv politik. Podpiral je gradnjo železniške proge proti Reki ter na Dolenjsko in Gorenjsko. Leta 1849 je izdal zbirko pesmi Glasi domorodni, v katerih narodnobuditeljsko zavzetost prekriva izumetničena retorika.

Tomšičeva ulica

Leta 1886 so tako imenovani Schneider Allee (Schneiderjev drevored), vzhodno od mestnega parka preuredili v cesto in jo poimenovali Kokoschinegg Strasse (Kokoschineggova cesta), po mariborskem trgovcu Jožefu Kokoschineggu, ki je bil zaslužen za izgradnjo te ceste in olepšavo mesta kot predsednik mestnega olepševalnega društva. Leta 1905 so ulico povezali s Partizansko cesto. Leta 1919 so v mestu ležeči del ulice preimenovali v Tomšičevo ulico, del, ki je ležal v občini Krčevina, pa v Tomšičev drevored. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo ponovno poimenovali Kokoschinegg Strasse. Maja 1945 so oba dela ulice poimenovali Tomšičeva ulica.

Anton Tomšič (1842-1871), časnikar, se je po študiju prava v Gradcu leta 1868 posvetil časnikarskemu delu pri Slovenskem narodu ter postal njegov prvi urednik in 1871. solastnik. Bil je prvi slovenski poklicni časnikar in je članke objavljal predvsem v svojem listu. Odlikujejo jih jasno izražanje, duhovitost in poznavanje slovenskega javnega mnenja. Programska izhodišča časnika je izoblikoval po osnutku Janka Serneca. Kot urednik si je kljub gmotnim težavam časnika nenehno prizadeval razširiti krog dopisnikov in sodelavcev. Posrečilo se mu je pritegniti k sodelovanju tedaj najpomembnejše slovenske pisatelje, politike in publiciste (F. Levec, J. Sernec, F. Levstik, V. Zarnik, J. Vošnjak, F. Erjavec, J. Pajk). Časnikarska radikalnost mu je nakopala številne tiskovne tožbe in ostro nasprotovanje tudi v mladoslovenskem taboru. Snoval je leposlovni časopis Pripovednik oziroma posebno literarno prilogo Slovenskega naroda.