Pasterkova ulica
Leta 1951 so novo ulico v Koroških vratih poimenovali Pasterkova ulica. Franc Pasterk - Lenart (1912-1943) je bil partizanski komandant in narodni heroj, odraščajoč v narodno zavedni Tavčmanovi kmečki družini, ki se je med prvimi v zamejski Koroški pridružila narodnoosvobodilnemu gibanju. Oktobra 1942 je pobegnil iz nemške vojske in se pridružil gorenjskim partizanom. Marca 1943 je po ustanovitvi Koroškega bataljona postal njegov komandant. V uspešnem napadu na Mežico aprila 1943 je bil smrtno ranjen. Leta 1953 je bil odlikovan z redom narodnega heroja.
Pasteurjeva ulica
Leta 1951 so novo ulico v Novi vasi poimenovali Pasteurjeva ulica. Louis Pasteur (1822-1895) je bil francoski kemik in biolog, ki se je uveljavil z raziskavami o optični aktivnosti spojin. Utemeljil je pomen mikroorganizmov pri fermentaciji in gnitju in uvedel konzerviranje mleka s kratkotrajnim segrevanjem pri 60 do 80 ˚C, ki uniči mikrobne povzročitelje kvarjenja mleka razen njihovih spor. Postopek se imenuje pasterizacija. Odkril je številne bakterijske povzročitelje bolezni in s tem postavil temelje moderne mikrobiologije.
Pečetova ulica
V letih pred prvo svetovno vojno so novo ulico na Pobrežju poimenovali Feld Gasse (Poljska ulica). Leta 1919 so jo preimenovali v Miklošičevo ulico, po slovenskem jezikoslovcu Franu Miklošiču (1813-1891). Po nemški okupaciji so aprila 1941 ime začasno le ponemčili v Mikloschitsch Gasse (Miklošičeva ulica), nato pa so jo še isto leto preimenovali v Schumann Gasse (Schumannova ulica), po nemškem skladatelju Robertu Schumannu (1810-1856). Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Miklošičeva ulica. Ob odpravi dvojnega poimenovanja so jo leta 1947 preimenovali v Pečetovo ulico. Boris Peče - Milko (1924-1942) se je takoj po okupaciji pridružil narodnoosvobodilnemu gibanju. Bil je član pokrajinskega komiteja komunistične partije in je deloval kot kurir in sodelavec tehnike. Po izdaji v Radvanju je bil zaprt in aprila 1942 ustreljen.
Pekrska cesta
V 19. stoletju so staro cesto na Studencih, ki vodi proti vasi Pekre, poimenovali Pickerer Strasse (Pekrska cesta). Leta 1919 so ime poslovenili v Pekrsko cesto. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo ponovno poimenovali Pickerer Strasse. Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Pekrska cesta. Leta 1968 so jo podaljšali mimo transformatorja v Pekrah. Ob Pekrski cesti je bilo studenško pokopališče s kapelico iz leta 1879. Pekre so gručasto naselje ob Pekrskem potoku na prehodu iz pekrskih goric v mariborsko ravnino. Novejši del naselja, ki šteje okoli 1500 prebivalcev, se širi proti jugu na pohorsko vznožje. Sadovnjaki in travniki proti severu preidejo v njive. Na ilovnati polici južno od Pekrske gorce je iglasti gozd, v Hrastju in na južnem pobočju pa vinogradi Meranovo. Vzhodno od naselja se dviga tonalitni osamelec Pekrska gorca (352 m), imenovana tudi Slovenska Kalvarija s cerkvico Marije sedem žalosti iz leta 1835, ki je bila zgrajena na mestu lesenega križa iz leta 1664. Prezbiterij krasijo freske T. Fantonija in J. Brolla iz leta 1840. Ob kapelici je klasicistična grobnica znane mariborske družine Čeligi iz leta 1840. Do kapele vodi križev pot s štirimi kapelicami. S Pekrsko gorco je povezana legenda o njenem nastanku, ki govori, da je hudič z vrha Pohorja utrgal veliko skalo, da bi z njo uničil grešno mesto Maribor. Pot do mesta mu je preprečila Mati božja, zato je v jezi odvrgel skalo in zbežal v noč. Ta skala je Pekrska gorca, na Pohorju pa je na mestu odtrgane skale nastalo Črno jezero.
Pengovova ulica
Leta 1967 so novo ulico v Novi vasi poimenovali Pengova ulica. Leta 1998 so ime popravili v Pengovova ulica. Slavko Pengov (1908-1966) je bil slikar. Najprej je študiral na akademiji v Zagrebu, nato pa v letih od 1929 do 1931 na Dunaju. Od 1945 je bil profesor na Akademiji za upodabljajočo umetnost v Ljubljani. Posvetil se je predvsem monumentalnemu stenskemu slikarstvu, ki predstavlja najobsežnejši tovrstni opus v slovenski umetnosti 20. stoletja. Ustvarjal je v različnih tehnikah, predvsem v freski. Bogata simbolično-alegorična pripovednost odlikuje sakralne in tudi poznejše profane poslikave, posvečene NOB in izgradnji socializma, prežete z idealizirajočim realizmom in značilno patetiko. Med pomembnejšimi deli so freske v župnijski cerkvi na Bledu (1932-1937), mozaiki v vladni vili (1947) na Bledu, freske v palači CK ZKJ v Beogradu (1948), v prostorih Fakultete za rudarstvo v Ljubljani, zdaj FNT (1950), in v palači Skupščine SRS (1958). Ukvarjal se je tudi z ilustracijo (Janez Gregorin, Zbrano delo, 1944; F. S. Finžgar, Pod svobodnim soncem, 1951; Cankar, Hlapec Jernej, 1959).
Perhavčeva ulica
Leta 2004 so novo ulico na Teznu, ki poteka od križišča s Ptujsko in Dogoško cesto skozi območje TAM-a do podvoza pri železniški progi, poimenovali Perhavčeva ulica, po Stojanu Perhavcu (1910-1994) dolgoletnem direktorju Tama (1953-1975).
