Mariborske ulice nekoč in danes: Perunova ulica poimenovana po bogu groma

Sašo Radovanovič
06.06.2021 02:00
Poimenovanja in preimenovanja ulic, imena in dejavnosti ljudi, po katerih so bile poimenovane.
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Perunova ulica, 2001 Foto: Janko Rath
Janko Rath

Perunova ulica

Leta 1947 so stari ulici v Zgornjem Radvanju dali ime Perunova ulica. Perun je bog groma, strele, plodnosti in ustreza Zevsu, Jupitru in germanskemu Thoru. Njegovo drevo je hrast. V bajkah je opisan kot čemeren starec z rjavo brado, ki zaradi jezljivosti ne more najti žene. Žrtvovali so mu črne živali (telico, vola, kozla, petelina). Perun je bil vrhovni slovanski bog, saj ga lahko najdemo tako v Rusiji kot v Polabju, Poljski, Češki in nekdanji Jugoslaviji. Vplival je na rodovitnost polj, bil je varuh zakonov in zagovornik pravice, varoval je vojne odprave in bdel nad vremenskimi pojavi. Njemu v čast so v svetih gajih vzdrževali sveti ogenj. Slabe ljudi je kaznoval z bliski in jim požigal hiše.

Beseda Perun najverjetneje pomeni "tisti, ki udarja". V Prekmurju se je ohranilo verovanje, da hudo uro pošilja bog Perun. Po njem se imenuje roža perunika. Njegova roža je netresk, ker vanjo menda ne udari strela, zato jo Prekmurci imenujejo perunovo perje. Peruna so nadomestili sv. Elija, sv. Aleš in sv. Andraž, najbrž tudi sv. Florjan. Ulica je dobila ime po njem zaradi pogostih udarcev strel v bližnji glavni transformator.

Petrovičeva ulica

Leta 1945 so staro ulico v Brezju poimenovali Delavska ulica. Leta 1947 so jo preimenovali v Petrovičevo ulico. Petroviči so bili napredna nadučiteljska družina v Brezju. Po okupaciji leta 1941 so bili izseljeni v Srbijo. Sinova Boleslav (1914-1945) in Simon (1923-1945) sta se pridružila partizanom. Starejši je padel kot politkomisar 13. brigade 17. divizije jugoslovanske vojske pri Severinu maja 1945. Mlajši sin je padel pozimi 1944/45 v boju s četniki na Romanji planini.

Pintarjeva ulica

Leta 1953 so novo ulico na Studencih poimenovali Pintarjeva ulica. Miha Pintar - Toledo (1913-1942) je bil partizanski komandir in narodni heroj. Po končanem učiteljišču v Mariboru je leta 1934 poučeval na Preloki v Beli krajini. Avgusta 1937 je odšel v Španijo, kjer se je v mednarodnih brigadah bojeval v Cankarjevi četi. Iz francoske internacije se je prek Nemčije prebil v Slovenijo in se sredi avgusta 1941 priključil šaleški partizanski skupini. Septembra 1941 je kot komandir Pohorske čete s soborci izbojeval pomembno zmago na Klopnem vrhu. Po vključitvi čete v Štajerski partizanski bataljon je sodeloval pri njegovih akcijah in pohodih. Bil je med organizatorji Ruške čete. Spomladi 1942 so ga postavili za komandirja Šaleške skupine. Padel je leta 1942, ko je reševal ranjenega partizana iz svoje skupine.

Pionirska ulica, 2002 Foto: Sašo Bizjak
Sašo Bizjak

Pionirska ulica

V dvajsetih letih 20. stoletja so novo ulico v Novi vasi poimenovali Cvetlična ulica, po poljskih cvetlicah na okoliških travnikih. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo poimenovali Nelken Gasse (Ulica nageljnjev). Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Cvetlična ulica. Leta 1947 so ulico, ki ni potekala v ravni črti, razdelili na dva dela in zahodni del preimenovali v Pionirsko ulico (vzhodni del pa v Dragonijevo ulico). Pionir je bil član pionirske organizacije oziroma naraščajnik v športni organizaciji socialističnih držav. Leta 1942 je bila ustanovljena Zveza pionirjev Jugoslavije, ki se je kot množična otroška organizacija razvila šele po letu 1947. Med osrednjimi dejavnostmi je bila tudi priprava prireditev, povezanih s praznovanji državnih praznikov (dan republike, dan mladosti). Pionirska organizacija je bila organizirana v osnovni šoli in je vsaj formalno vključevala vse učence. Po osamosvojitvi Slovenije in po družbenih spremembah leta 1991 je pionirska organizacija zamrla.

Pipuševa ulica

Leta 1873 so staro ulico v Koroškem predmestju, ki je vodila v smeri proti Urbanu, poimenovali Urbani Gasse (Vrbanova ulica). Leta 1919 so ime poslovenili v Vrbanova ulica. Leta 1938 so del Vrbanove ulice od Vodnikovega trga do Prežihove ulice poimenovali Pipuševa ulica (drugi del pa preimenovali v Vrbansko cesto). Po nemški okupaciji leta 1941 so jo preimenovali v Suppanz Gasse (Supančeva ulica) po Hermini Suppanz, ki je padla na nemških demonstracijah 27. januarja 1919 v Mariboru. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Pipuševa ulica. Po izgradnji stavb tehniške fakultete in tehniških srednjih šol je iz osrednjega dela ulice nastal Trg Nikole Tesle, ulica pa je bila razdeljena na dva med seboj ločena dela. Južni del je dostopen z Vodnikovega trga, medtem ko je severni del dostopen iz Prežihove ulice. Leta 1998 so južni del ulice razglasili za slepi odcep Koroške ceste, severni del pa priključili Prežihovi ulici.

Radoslav Pipuš (1864-1928) je bil odvetnik in narodni delavec. Po končanem študiju prava na Dunaju leta 1891 je delal na sodišču v Gradcu in Ljubljani, pozneje pa postal odvetnik v Mariboru. Kot zaveden narodnjak je leta 1900 dosegel enakopravnost slovenščine v zunanjem uradovanju mariborskega sodišča. Leta 1904 je v primeru jareninske šole dosegel načelno sodbo upravnega sodišča na Dunaju, da je v štajerskih ljudskih šolah dovoljen le en učni jezik. Leta 1900 je v boju z mariborsko občino dosegel, da so bile gledališke predstave Delavskega in bralnega društva Maribor odprte za javnost. V imenu Posojilnice pa je dosegel načelno sodbo, da gledališka vprašanja niso v pristojnosti magistratov avtonomnih mest. Po prvi svetovni vojni se politično ni več udejstvoval.

Pirnatova ulica

Leta 1948 so staro ulico v pekrskem delu Rožne doline poimenovali Pirnatova ulica. Nikolaj Pirnat (1903-1948), kipar, risar in ilustrator, se je po študiju na akademiji v Zagrebu v letih od 1921 od 1924 študijsko izpopolnjeval v Parizu leta 1927. Leta 1928 se je iz Maribora preselil v Ljubljano in bil do 1940 ilustrator pri Jutru. V začetku 1942 so ga italijanske oblasti zaprle in poslale v Gonars. Po vrnitvi se je avgusta 1943 pridružil partizanom in delal kot ilustrator partizanske periodike ter avtor posebnih izdaj (grafični mapi Naša borba, s F. Miheličem, in Domovi, ječe, gozdovi, obe 1944). Decembra 1944 je postal ilustrator beograjskega dnevnika Borba. Leta 1945 je bil imenovan za rednega profesorja za risanje na novoustanovljeni Akademiji za upodabljajočo umetnost v Ljubljani. Velikih projektov se mu ni posrečilo uresničiti, ustvaril pa je več kiparskih portretov: Vanja Radauš (okoli 1925), General Rudolf Maister (1926), Anton Aškerc (1932), Nada Kraigher, Igralec Danilo, Josip Prunk (vsi 1933), Fran Windischer (1934), Maksim Gorki (1936) in Lado Košak (1939). Z umetnostnega vidika je najpomembnejši kot risar. Izražal se je s čisto in enakomerno linijo. Vrh je dosegel s knjižnimi ilustracijami, kot so O. Župančič, Ciciban (1932); Cervantes, Bistroumni plemič Don Kihot iz Manče I-IV (1935- 37) in I. Torkar, Blazni Kronos (1940), ter s ciklom Dekla Ančka (1942) in drugimi akvarelnimi risbami iz Gonarsa.

Pivkova ulica

Leta 1899 so novo ulico v Železničarski koloniji v Magdalenskem predmestju poimenovali Jahn Gasse (Jahnova ulica), po očetu moderne telovadbe Frideriku Ludviku Jahnu (1778-1852). Leta 1919 so jo preimenovali v Sokolsko ulico. Po nemški okupaciji so ji aprila 1941 začasno vrnili nemško ime Jahn Gasse. Še isto leto so jo preimenovali v Gneisenau Gasse (Gneisenauova ulica) po pruskem generalu, feldmaršalu in reformatorju pruske vojske Avgustu grofu Neidhardt von Gneisenau (1760-1831). Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Sokolska ulica. Ob odpravi dvojnega poimenovanja so jo leta 1947 preimenovali v Pivkovo ulico.

Ljudevit Pivko (1880-1937), narodni delavec in politik, je slavistiko in germanistiko študiral v Pragi, Krakovu, na Dunaju in v Frankfurtu ob Majni. Po končanem študiju leta 1906 je poučeval v Mariboru. Leta 1906 je bil soustanovitelj in do prve svetovne vojne tajnik mariborskega Sokola. Kot zagovornik ideje slovanske vzajemnosti je bil 1922 soustanovitelj in do 1930 predsednik mariborske Jugoslovansko-češkoslovaške lige. Na začetku prve svetovne vojne je bil mobiliziran kot nadporočnik in je najprej služil v Boki Kotorski ter Albaniji, nato je odšel s 3. bosansko-hercegovskim polkom na soško fronto in naprej na tirolsko bojišče. Septembra 1917 je pri Carzanu organiziral prehod večjega dela polka na italijansko stran, kar je bila po njegovem prepričanju edina možna pot boja proti Avstriji. V Italiji je iz večjega števila slovanskih in južnoslovanskih častnikov organiziral poseben odred jugoslovanskih prostovoljcev, ki je kot samostojna skupina deloval na raznih odsekih italijanske fronte proti avstro-ogrski armadi. Po vojni se je s svojo enoto iz Italije prek Boke Kotorske vrnil v Kraljevino SHS. Kot vidni predstavnik slovenske liberalne politike je podpiral njeno jugoslovansko, centralistično-unitaristično narodno in politično usmeritev. Napisal je več zgodovinskih, literarnozgodovinskih, narodopisnih, pedagoških ter strokovno-telovadnih spisov in knjig.

Plavčakova ulica

Leta 1963 so novo ulico na Tezenski Dobravi poimenovali Plavčakova ulica. Hinko Plavčak (1913-1944), kontrolor bolniške blagajne, se je tako po okupaciji pridružil narodnoosvobodilnemu gibanju. Kot uslužbenec Heimatbunda je zbiral podatke za partizane na Pohorju. Po izdaji so ga Nemci zaprli in v zaporu mučili. Junija 1944 je bil kot talec ustreljen v Zagorju.

Plečnikova ulica, 2019 Foto: Andrej Petelinšek
Andrej Petelinšek

Plečnikova ulica

Leta 1964 so novo ulico na Taboru poimenovali Plečnikova ulica. Jože Plečnik (1872-1957), arhitekt, urbanist in oblikovalec, je eden od pionirjev evropske in slovenske moderne arhitekture. Za njegovo usmeritev je značilen najprej secesijski okvir, nato pa klasika v ožjem pomenu besede. Njegovo ustvarjanje lahko razdelimo v tri glavna obdobja. V dunajski dobi je njegovo glavno delo Zacherlova hiša iz let od 1903 do 1905, ki je izviren prispevek k secesijski arhitekturi, medtem ko cerkev Sv. duha iz let 1910 do 1913 sodi med prve sakralne železobetonske stavbe v Evropi. V drugem, praško-ljubljanskem obdobju je v ospredju ureditev praškega gradu in vrtov, kar je bila prva Plečnikova urbanistična izkušnja pred urejanjem Ljubljane. Poslopje Narodne in univerzitetne knjižnice iz let 1936 do 1941 je brez dvoma vrh ljubljanskih prizadevanj. Pojem Plečnikova Ljubljana označuje še vrsto monumentalnih stavb v mestnem jedru, zaokroža pa ga zadnje veliko uresničeno delo za ljubljanske Žale v letih od 1938 do 1940. Po drugi svetovni vojni je Plečnik obnovil opuščeni križevniški samostan v Ljubljani in se posvečal predvsem nalogam dekorativne narave (knjižne opreme, umetna obrt). Vseskozi se je ukvarjal tudi z oblikovanjem pohištva, svetil in liturgičnih predmetov.

Pliberškova ulica, 2002 Foto: Janko Rath
Janko Rath

Pliberškova ulica

Leta 1958 so novo ulico v Zgornjem Radvanju poimenovali Pliberškova ulica. Ludvik Pliberšek (1918-1942) je bil klepar iz Zgornjega Radvanja, član SKOJ in KPS, pred drugo svetovno vojno je bil vodja delavskega naprednega društva Vzajemnost v Radvanju. Po nemški okupaciji leta 1941 se je umaknil v ilegalo in se pridružil narodnoosvobodilnemu gibanju. Leta 1941 so skojevci pod njegovim vodstvom trosili letake po Radvanju. Leta 1942 so ga Nemci aretirali in zaprli. Maja 1942 je bil kot talec ustreljen v Mariboru.

Založba Roman
Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta