Mariborske ulice nekoč in danes: Strossmayer je nasprotoval nezmotljivosti papeža

Strossmayerjeva ulica

Leta 1833 so novo ulico v Koroškem predmestju poimenovali Allee Gasse (Drevoredna ulica) po kostanjevem drevoredu, ki je rasel tam. Na mestu sedanje ulice je bil do leta 1829 zahodni mestni obrambni jarek. Leta 1830 so ga zasuli in na njem je dal tedanji okrajni glavar Otto zasaditi kostanjev drevored. Leta 1869 so jo preimenovali v Schmiderer Gasse (Schmidererjeva ulica) po Josefu Schmidererju, posestniku iz Maribora, ki je dal leta 1833 zahodno od kostanjevega drevoreda zgraditi več hiš. Leta 1919 so jo preimenovali v Strossmayerjevo ulico. Po nemški okupaciji leta 1941 jo ponovno poimenujejo Schmiderer Gasse. Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Strossmayerjeva ulica.

Josip Juraj Strossmayer (1815-1905), hrvaški škof, je bil med letoma 1860 in 1873 idejni voditelj hrvaške narodne stranke. Leta 1867 je bil med ustanovitelji Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti v Zagrebu in leta 1874 med ustanovitelji zagrebške univerze. Že kot bosansko-sremski škof in apostolski vikar za Srbijo si je prizadeval za zbližanje južnih Slovanov ter zagovarjal združitev katoliške in pravoslavne cerkve. Na vatikanskem koncilu v letih 1869 in 1870 je nasprotoval razglasitvi dogme o nezmotljivosti papeža.

V hiši številka 7 je bila tako imenovana Schmidererjeva ubožnica za revne ženske. Hiši številki 15 in 17 sta pripadali samostanu šolskih sester. V podaljšku Strossmayerjeve ulice severno od Mladinske ulice so leta 1906 zasadili drevored.

Studenška ulica

V tridesetih letih 20. stoletja so staro ulico v Zgornjem Radvanju tudi uradno poimenovali Studenška cesta. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo preimenovali v Fasan Gasse (Fazanska ulica). Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Studenška cesta. Leta 1947 ime popravijo v Studenška ulica. Studenci ležijo na desnem dravskem bregu in so danes sestavni del mesta Maribor. Vas se prvič omenja okoli leta 1100, ko jo je Bernard Spanheim podaril šentpavelskemu samostanu. Podružnično romarsko cerkev sv. Jožefa, ki stoji na dravski terasi, je dal leta 1684 sezidati mariborski župan Bevorgo v spomin na kugo, ki je tu divjala v letih od 1680 do 1682. Današnja cerkev je bila zgrajena med letoma 1726 in 1728. Od 1897 do 1911 so jo oskrbovali lazaristi, od 1919 do 1920 pa kapucini. Še pred drugo svetovno vojno je vas s povsem predmestnim značajem bila samostojna občina. Obsežne Delavnice državnih železnic, ki so zaposlovale preko 1600 delavcev, so dajale kraju povsem industrijski značaj. Tudi sam razvoj kraja je tesno povezan z izgradnjo južne in dravske železnice ter otvoritvijo Železniških delavnic leta 1863. Prebivalci so bili večidel delavci, železničarji in obrtniki. Na obeh straneh železniške proge in ceste proti Rušam so se vrstile delavske hišice sredi vrtov. Kraj se je hitro širil proti jugu in zahodu.

Svarunova ulica

Leta 1964 so novo ulico na Studencih poimenovali Svarunova ulica po slovanskem starosti Svarunu, enem od literarnih junakov Finžgarjeve povesti Pod svobodnim soncem.

Svenškova ulica

Leta 1953 so staro pot v Dogošah poimenovali Svenškova ulica. Avgust Svenšek (1908-1941) je bil pred 2. svetovno vojno trgovski poslovodja in član KPS. Po nemški okupaciji aprila 1941 je že poleti istega leta odšel v partizane na Pohorje. Bil je komandir prve Pohorske čete. Nemci so ga ujeli in oktobra 1941 ustrelili v Mariboru.

Svetla ulica

Leta 2005 so novo ulico v Bresternici poimenovali Svetla ulica. Leta 1975 so novo ulico na Tezenski Dobravi poimenovali Svetelova ulica. Heribert Svetel (1895-1962), skladatelj in dirigent, je po končanem študiju na ljubljanski pravni fakulteti bil do leta 1946 uradnik v upravnih službah v Ljubljani. V letih 1926-1931 je bil tudi korepetitor in pomožni dirigent v ljubljanski Operi, med letoma 1926 in 1946 pa zborovodja, dirigent in vodja šole Narodnega železničarskega glasbenega društva Sloga. Nato se je preselil v Maribor in bil tu od 1946 do 1957 dirigent v Operi. Z opernim orkestrom oziroma Mariborsko filharmonijo je nastopal na simfoničnih koncertih ter poučeval na srednji glasbeni šoli. Leta 1949 je vodil krstno izvedbo svoje opere Višnjani. Komponiral je še scensko glasbo k igram (Celjski grofje, Igra ljubezni in smrti), orkestrske skladbe (simfonična pesnitev Talec, Suita za klavir in godalni orkester), komorna in klavirska dela, zbore, samospeve, kantate (Velikonočna kantata, Legenda o Mariji in pastirici Jiršiki), skupaj več kot 220 skladb.

Šarhova ulica

V dvajsetih letih 20. stoletja so novo ulico na Studencih poimenovali Poljska ulica po poljih in njivah, kjer se je ulica končala. V tridesetih letih 20. stoletja so jo preimenovali v Makarjevo ulico po okrajnem načelniku in častnem občanu občine Studenci Makarju. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo poimenovali Fichte Gasse (Ulica smrek). Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Makarjeva ulica. Leta 1947 so jo preimenovali v Šarhovo ulico.ž{api_embed_photo}723540{/api_embed_photo}

Alfonz Šarh - Iztok (1893-1943), kmet, narodni heroj, je leta 1917 je pobegnil s soške fronte v zeleni kader na Pohorje. Med vojnama je sodeloval v narodnoobrambnem gibanju in pri graditvi letnega gledališča v Rušah. Junija 1941 se je umaknil aretaciji in bil v ilegali do začetka avgusta 1942. Tedaj se je po aretaciji družine pridružil Ruški četi in se z njo skupaj s tremi mladoletnimi sinovi, ki so pobegnili iz preselitvenega taborišča v Frohnleitnu, vključil v Pohorski bataljon (iz spoštovanja so ga imenovali pohorski kralj). Padel je v zadnjem boju Pohorskega bataljona pri Osankarici 8. januarja 1943.

Šentiljska cesta

V drugi polovici 19. stoletja so staro cesto v Košakih, ki je vodila proti glavnemu mestu Štajerske, poimenovali Grazer Strasse (Graška cesta). Leta 1919 so ime poslovenili v Graška cesta. Leta 1920 so jo preimenovali v Aleksandrovo cesto po regentu Aleksandru I. (1888-1934). Po nemški okupaciji leta 1941 so jo ponovno poimenovali Grazer Strasse. Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Aleksandrova cesta. Leta 1947 jo preimenujejo v Šentiljsko cesto. Šentilj v Slovenskih goricah je centralno in obmejno naselje na razvodnem prevalu ob magistralni cesti med Mariborom in mejnim prehodom Šentilj. Starejši del naselja je nastal ob župnijski cerkvi sv. Egidija, na pobočju zahodno od ceste. Novejši del naselja se širi proti jugu po dolini Šentiljskega potoka. Naselju so priključeni zaselki Novine, Vrbova vas in Ciganska vas. Ob železniški progi in cesti je obrtni, skladiščni in industrijski del naselja. V antiki je tod vodila rimska cesta proti Flaviji Solvi (Lipnica), ob kateri so bogata arheološka najdišča. Cerkev sv. Egidija se prvič omenja leta 1329. Sedanja klasicistična stavba je bila sezidana leta 1810. Marijin kip na glavnem oltarju je delo baročnega kiparja V. Köningerja. V kraju je spomenik borcem za slovensko državo.

Šentpetrska cesta

Leta 1945 so staro pot v Brezju proti Malečniku poimenovali Št. Peterska ulica. Leta 1947 so ime popravili v Šentpetrska ulica. Pozneje so ime še enkrat popravili v Šentpetrska cesta. Malečnik je razloženo naselje na južnem pobočju Gorce (350 m) s starim jedrom ob cerkvi sv. Petra, ki se prvič omenja leta 1236. Novejši del naselja sega v strmo južno pobočje Gorce, nad katerim se do cerkve sv. Marije na vrhu širijo vinogradniške površine, na osojnem pobočju pa mešani gozd. Prvotna romanska župnijska cerkev sv. Petra ima baročno zunanjost z gotskim zvonikom in bogato notranjo baročno opremo: oltarji so delo J. M. Leitnerja, štirje stranski oltarji izvirajo iz delavnic Straubov in dva oltarja je konec 18. stoletja izdelal J. Holzinger. Od cerkve sv. Petra do Marijine cerkve na Gorci vodi križev pot iz leta 1847, ki ga je 1871 s freskami okrasil J. Brollo. Kapelice so bile obnovljene in na novo poslikane leta 1995. Cerkev sv. Marije na vrhu Gorce, od koder je lep razgled na Maribor z okolico, je bila zgrajena leta 1517 v poznogotskem slogu, pozneje dograjevana in med letoma 1860 in 1864 obnovljena in regotizirana. Med dragoceno opravo izstopajo Marijin kip na glavnem oltarju, plastična skupina Marijinega kronanja, Antonov, Valentinov in Florijanov oltar.

Šerugova ulica

Leta 1965 so novo ulico v Novi vasi poimenovali Šerugova ulica. Jakob Šeruga (1903-1944) se je kmalu po okupaciji leta 1941 pridružil narodnoosvobodilnemu gibanju. Opravljal je razna dela, predvsem pa je kot mesar partizanom dobavljal meso. Po izdaji je bil aretiran in septembra 1944 v Gradcu obglavljen.

Šilihova ulica

Leta 1899 so novo ulico v Magdalenskem predmestju poimenovali Röckenzaun Gasse (Röckenzaunova ulica) po načelniku v cesarsko-kraljevem vojnem ministrstvu vitezu Richardu von Röckenzaunu (1836-1905). Leta 1919 so jo preimenovali v Dajnkovo ulico po jezikoslovcu in nabožnem pisatelju Petru Dajnku (1787-1873). Leta 1938 so Dajnkovo, Poljsko in Žolgarjevo ulico združili v Žolgarjevo ulico. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo preimenovali v Narvik Strasse (Narviška cesta) po norveškem mestu Narvik. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Žolgarjeva ulica. Leta 1964 so vzhodni del ulice med Ljubljansko ulico in Tržaško cesto preimenovali v Šilihovo ulico.

Gustav Šilih (1893-1961), pedagog in mladinski pisatelj, je končal študij pedagogike, psihologije in nemščine leta 1928 na Višji pedagoški šoli v Zagrebu. Že pred prvo svetovno vojno je bil učitelj v Preboldu, med vojno pa je bil ranjen na soški fronti. Leta 1918 je kot Maistrov borec sodeloval v boju za Maribor. Pozneje je poučeval na trgovski šoli v Mariboru in mariborskem učiteljišču. Leta 1952 je ustanovil v Mariboru vzgojno posvetovalnico in jo do 1961. tudi vodil. Bil je pobudnik ustanovitve Pedagoške centrale v Mariboru (1921-1941) in eden glavnih usmerjevalcev njenega delovanja. Kot pedagog in psiholog se je s strokovnimi spisi in predavanji uveljavil v didaktiki, mladinski psihologiji, izobraževanju učiteljev in družinski vzgoji. Bil je razgledan in temeljit poznavalec stroke (teoretik) ter zelo uspešen praktik. Šilihovo pedagoško pisanje obsega okoli 300 bibliografskih enot, od tega več knjig. Temeljito je razčlenjeval slovensko pedagoško teoretično misel in šolsko prakso ter ju dvigal na evropsko raven. Bil je dosleden zastopnik pedagoškega realizma.