Mimika Stana in Olia je bila glasnejša od besed

Čeprav sta oba že dolgo pokojna, pa s svojimi filmi - četudi so tudi ti stari že skoraj sto let - še vedno razveseljujeta generacije zabave željnih. Suhljati Stan in debelušni Olio, nerodna junaka, ki se zapletata v vedno nove nepredvidljive in humorja polne situacije, veljata za najbolj zabavna in smešna komika v zgodovini filma. Stan Laurel, ki je kljub prav nasprotni vlogi v filmih predstavljal "možgane" dvojca, saj je bil avtor velike večine skečev, in ob njem Oliver Hardy, dobrosrčen velikan in mojster žongliranja s polcilindrom, sta skupaj ustvarila množico kratkih in celovečernih filmov. Statistika pravi, da sta skupaj nastopila v 106 filmih, od tega je bilo 40 zvočnih. Veljata celo za edini komični par, ki je tako uspešno preživel prehod iz nemega obdobja filma v zvočno, kar pripisujejo temu, da je njuna mimika občinstvo nagovarjala glasneje kot izrečene besede.

Anglež in Američan

Preden sta postala najbolj prepoznaven par Hollywooda, sta oba že imela uspešne kariere. Arthur Stanley Jefferson se je rodil leta 1890 v grofiji Lancashire v Angliji. Svojo kariero je začel pri 16 letih v gledališču v Glasgowu. Počasi je napredoval v stranskih vlogah, dokler se mu ni odprla pot in je celo nastopil kot zamenjava za Charlieja Chaplina. Leta 1912 se je preselil v Ameriko in se odločil, da si bo spremenil ime v Stan Laurel, kar naj bi bilo po njegovem mnenju bolje videti na filmskih plakatih. V filmu je prvič nastopil leta 1917, potem pa je odigral vloge v več kot 50 nemih filmih. Sprva je bil njegov uspeh precej skromen, ko pa je začel igrati v popularnih ameriških satirah, so ga ljudje končno opazili.

Norvell Hardy se je leta 1892 rodil v Georgii v Ameriki. Ko je dopolnil 18 let, je prevzel ime svojega pokojnega očeta Oliverja. Leta 1910 so v njegovem domačem kraju odprli filmsko gledališče in Oliver je tam opravljal različna pomožna dela. Kmalu je postal obseden s takrat novo filmsko industrijo. Bil je prepričan, da bi se sam odrezal bolje od večine igralcev na filmskem platnu. Tako je leta 1913 začel nastopati kot kabaretni pevec, naslednje leto je zaigral v svojem prvem filmu, do leta 1915 je posnel kar 50 kratkih filmov.

Delal je tudi za producenta Hala Roacha, ta je nato angažiral še Laurela in skupaj sta nastopila v nemem filmu Lucky Dog. Film, ki so ga prvič predvajali leta 1921, je kmalu utonil v pozabo. Tudi zato, ker Stan Laurel s svojimi zelo svetlo modrimi očmi nikakor ni bil primeren za filmsko tehniko tistega časa, na filmu so bile namreč njegove oči videti bele. Tako je Laurel za Roachev studio delal kot pisec skečev vse do leta 1926, ko so izumili pankromatski film, še vedno črno-bel, na katerem pa barva Laurelovih oči ni bila več moteča. Roach ju je spet zasedel v skupnem filmu in legenda je bila rojena.

​Kot Stan in Olio sta uradno začela nastopati leta 1927. Leta 1929 uvedeni zvočni film ni zavrl njunega vzpona, saj sta svoje zgodbe gradila predvsem na vizualni podobi, četudi se tudi zvoku nista izogibala. Verjetno pa so k njunemu uspehu največ prispevale njune fizične lastnosti, saj sta še danes sinonim za suhca in debeluha.

Njun humor je bil toplo človeški, saj sta Laurel in Hardy svojo komično bodico vedno usmerjala vase, na lastne napake in nerodnosti in nista smešila drugih. Še posebej v letih hude gospodarske krize in pomanjkanja sta očarala velike množice in jim vlivala veselje do življenja.

Z nepozabnimi deli, kot so Račja juha, Bitka stoletja in Zadnja poteza, sta zaznamovala komedijo nemega obdobja filma, nič manj pa tudi tisto iz obdobja po nastopu zvoka, v katerem so nastala dela kot na primer Glasbena skrinja, za katero sta prejela oskarja za najboljši kratki igrani film, ali pa Sinova puščava in Bistre glave.

Kljub uspehom njunih filmov pa sama nista obogatela. Nista bila namreč lastnika pravic za svoja dela in sta bila glede plačila povsem odvisna od producenta Hala Roacha. Poskusi, da bi si izborila višje plačilo, za katerimi je stal predvsem Laurel, so privedli do napetosti v njunih odnosih in do ločitve od Roacha, kar pa je pomenilo tudi konec velikih uspehov.

Po drugi svetovni vojni sta se odpravila na turnejo po Veliki Britaniji, kjer sta nameravala posneti film o Robinu Hoodu. O tem obdobju kariere kraljev hollywoodske komedije v zatonu je škotski režiser Jon S. Baird leta 2018 posnel film Stan in Olio, v katerem sta blestela Steve Coogan v vlogi Stana in John C. Reilly kot Olio.

Resnična Laurel in Hardy sta svoj zadnji film, Atol K, posnela leta 1951, skupaj pa sta zadnjič nastopila 17. maja 1954 v gledališču v Plymouthu. Oba sta imela težave z zdravjem, zlasti Hardy, ki je leta 1956 v nekaj mesecih izgubil več kot 60 kilogramov, ta izguba teže je popolnoma spremenila njegov videz. Potem ga je zadelo še več možganskih kapi, po zadnji je padel v komo, iz katere se ni več zbudil. Umrl je avgusta 1957, star 65 let, pokopan je v Hollywoodu. Laurel je umrl osem let kasneje, star 75 let.

Na svetu so trije muzeji Laurela in Hardyja: v njunih rojstnih krajih, Ulverstonu v Veliki Britaniji in Harlemu v Georgiji v ZDA, tretji pa je v Solingenu v Nemčiji.