Fant iz doline Trente, ki mu je ajdovska deklica stala ob zibelki, je zrasel v pogumnega lovca. Hodil je po visokih gorah, po Jezerski dolini in skalnati Komni. Tam je bil nekoč planinski raj. Tam so v tistih časih bivale bele gorske žene. Bila so mila, dobrosrčna bitja, pomagale so siromakom. Pastirje so učile spoznavati zdravilna zelišča. Na steni, ki pada strmo v Soško dolino, so se pasle bele koze belih gorskih žena. Vodil jih je kraljevski beli kozel z zlatimi rogovi. Trentarski lovec ga je na eni od svojih poti opazil. Dvignil je puško, da bi ga ustrelil, vendar so ga gorske žene opozorile, da naj tega v svoje dobro ne stori. Zlatorog je namreč neumrljiv - kamor pade kaplja njegove krvi, zrase triglavska roža, ki ga v hipu ozdravi. Zdrav in močan pahne lovca v prepad in se maščuje vsem, ki bi prišli naokrog.
Lovca je želja po zakladu prisilila k streljanju
Nesrečni Trentar je izsledil zlatoroga in ga ustrelil. Veličastna žival je krvavela, iz vsake kapljice krvi, ki je padla na tla, je zrasel droben rdeč cvet. Že prvi list skrivnostne cvetlice je kozoroga ozdravil. Na ozki skalni polici je pričakal svojega zasledovalca in krvnika, njegovi rogovi so se svetili v soncu, lovec pa je, omamljen od svetlobe in veličine živali, omahnil v prepad. Kar je nazadnje slišal, je bil privoščljivi smeh zelenega lovca.
Konec je bil trojno žalosten, mladenič je za dekle umrl, ona je ostala brez fanta, ki jo je ljubil, in tudi brez bogastva Benečana, ki jo je zapustil. Ko so pastirji naslednjo pomlad prišli v planine, so zaman iskali sočne pašnike in cvetoče livade. Namesto tega jih je pričakala skalna pustinja. Užaljeni in besni zlatorog je z zlatimi rogovi razril raj pod Triglavom. On in bele žene so se odselili, s seboj so vzeli tudi bele koze.
Med mitom in resničnostjo
- Visoko v gorah rastejo zdravilne rože za vse bolezni.
- Hlepenje po bogastvu slednjič prinese bridko smrt.
- Človek hoče vedno več in ne sliši svaril narave.
- Beli gams z zlatimi rogovi je spomin na davna verovanja, ki jih je krščanstvo pregnalo.
- Še danes stojita na robu prepada umrljivi človek in neumrljivi, a ranljivi zlatorog.
Parmova opera je navdušila
Gams z zlatimi rogovi je na Slovenskem in širše še vedno zelo prisoten. Najbolj seveda na steklenicah hmeljevega napitka, a tudi v številnih literarnih in glasbenih delih. V vseh pokrajinah imajo svoje verzije zgodbe, tudi s Pohorja.
Zgodbo o čuvaju gorskih rajskih vrtov je skladatelj Viktor Parma leta 1919 spremenil v čudovito opero. Zgodbe, opere in operete s tem motivom imajo tudi drugi narodi. Libreto za Parmovo delo je napisal Richard Brauer, v slovenščino ga je prevedel Cvetko Golar, krstna predstava je bila v ljubljanski Operi 17. marca 1921. Uspeh je bil velik, saj so opero ponovili kar petnajstkrat. Leta 1923 so jo uprizorili še v Mariboru, mariborska je bila tudi zadnja postavitev do zdaj, leta 2009.
Prepovedano in nedosegljivo privlači
Podobne zgodbe o usodni povezanosti in soodvisnosti med naravo in človekom obstajajo tudi v ljudskih izročilih drugih narodov. Prvi je pri nas zgodbo zapisal Karel Dežman leta 1877, nemški pesnik jo je prelil v verze, Anton Funtek je pesnitev prevedel v slovenščino. Zgodba je bila velika uspešnica na Avstro-Ogrskem. Še nobeno slovensko delo ni doseglo tako velikega odziva kot prav zgodba o zlatorogu, nastala iz mita. Zgodba z belih višav, kjer so bivali bogovi in skrivnostna bitka, zmaji pa so čuvali zaklade.