Krško hribovje - za nekatere samo gričevje - z vzhodnega konca omejujeta Sava in Krka, z zahoda pa Mirna in Temenica. Grob okvir je torej postavljen. Vanj pa je vpeto razgibano površje, prepredeno z gosto mrežo potokov. Na neprepustnih kamninah, med katerimi prevladujejo laporji in skrilavci, nas na hladnejših severnih legah spremljajo gozdovi, na južnih pa se srce in grlo veselita vožnje med vinogradi. Ta dolenjska pokrajina na prehodu iz predalpskega v dinarski svet pa ima še eno značilnost, ki jo je lepo strnil v besede njen opisovalec in častilec France Režun: "Po teh hribih, posejanih s številnimi vasmi, se na vsakem koraku srečujemo s prepletanjem preteklosti s sedanjostjo, v ljudeh pa tudi s sanjami o prihodnosti." Prihodnost v odročnih krajih, pozabljenih od oblasti, ni vedno rožnata. Sedanjost nekako preživimo, v preteklosti pa se po navadi ohranijo prijetnejše plati. Prav preteklost je v teh krajih zelo pogosto zaznamovana, tudi tista najbolj oddaljena. Številna gradišča in gomile, bodisi z materialnimi ostanki bodisi le z imenom, spominjajo na življenje v železni dobi.
Pot začenjamo v Krškem, kjer se Sava izvije iz tesnega objema Posavskega hribovja. Kraj na zelo pomembni strateški legi so prvič omenili že pred 1100 leti, zgodovina pa je bogata tudi pred tem časom in po njem. Za ogrevanje si najprej oglejmo stari del Krškega, ki je stisnjen na ozkem bregu Save pod strmim hribom. Glavna ulica poteka vzporedno z reko, ob njej pa se vrstijo stare meščanske hiše in številne cerkve. Najpomembnejša cerkev je posvečena Sv. Duhu, od hiš pa prvenstvo pripada Valvasorjevi hiši.
Ogreti se zaženemo v strmo pobočje Trške gore nad Krškim, stran od industrije, ki preteče puha skozi visoke dimnike. Svoj delež h grozeči podobi prispeva tudi jedrske elektrarna, ki stoji niže ob Savi. Vrh gore, sredi vinogradov in sadovnjakov, kjer hitro pozabimo na vse strahove, ki ostajajo skriti za nami, stoji cerkev sv. Jožefa. Bahava zunanjost pa tudi notranja oprema namigujeta na nekdanje bogate meščanske, grofovske in cerkvene botre iz soseščine. Takih botrov danes očitno primanjkuje, saj se cerkev bori za preživetje.
Trška gora je skrajni vzhodni odrastek Krškega hribovja. Nad njo nas čaka mirnejša vožnja, saj večidel sledimo glavnemu slemenu. Cesta samo občasno zavije z njega in malo povijuga. Najvišjo točko vzhodnega dela hribovja dosežemo v Velikem Trnu. Na tej točki stoji cerkev Sv. Duha, psevdogotska stavba z letnico 1885 na portalu. Arhitektura in starost ne izstopata, nekaj posebnega pa je prekrasna lega z obširnim razgledom po dolenjski pokrajini, deželi cvička, kot jo ponovno s ponosom imenujejo. Vzhodni del hribovja zaradi bolj umirjenega značaja površja in nižje nadmorske višine težko nosi naziv hribovje, zato pogosteje slišimo za Krško gričevje. Ker pa so to istočasno tudi ugodne vinorodne lege, tudi izraz Krške gorice ni redek, kar pa velja predvsem za prisojni del nad Krko, hladnejša pobočja nad Savo so v glavnem gozdnata.
Slemenska vožnja se nadaljuje tudi za Velikim Trnom. Do Zavratca, kjer hribovje seka prečna povezava med dolinama Save in Krke in ga nekako deli na vzhodni in zahodni del, se spuščamo, nato pa moramo ponovno pridobiti višino, saj je zahodni del hribovja nekoliko višji. Najvišje stoji cerkev sv. Primoža v istoimenski vasi na razgledni vzpetini. Podobnih gručastih vasic je vse polno po slemenih Krškega hribovja. Mnoge so potomke naselbin Ilirov in Keltov, ki so se v davni preteklosti zatekli na te vzvišene lege. Še nedolgo tega so veljale za primer nerazvitosti, danes pa dobivajo vse bolj sodobno podobo. Težko še kje odkrijemo staro, s slamo krito domačijo, še tiste redke pa v glavnem prazne razpadajo ob cesti. Še nekaj skupnega imajo te vasi: v drugi svetovni vojni so si delile žalostno usodo. Celotno slovensko prebivalstvo z redkimi izjemami je bilo v letih 1941 in 1942 izseljeno iz teh predelov ob tedanji nemško-italijanski meji, namesto njih pa so na izpraznjene domačije naselili kočevske Nemce.
Zanimivosti ob poti
1. Cerkev Sv. Duha (galerija) in renesančna Valvasorjeva hiša v Krškem
2. Božjepotna cerkev sv. Jožefa na Trški gori
3. Cerkev Sv. Duha na razglednem Velikem Trnu
4. Etnološko zanimiva stavbna dediščina
5. Božjepotna cerkev Žalostne Matere božje nad Mokronogom
6. Sevniški grad z muzejskimi zbirkami
7. Samostan na Raki
8. Cerkev v Leskovcu
Medtem ko spoznavamo slemenske vasi in njihovo mirno življenje, se približujemo koncu hribovja, ki se spušča v Mirensko dolino. V Mokronogu, trgu na robu doline, se poslovimo od hribovja. Prežihov Voranc, ki je nekoč potoval po teh krajih, je takole opisal začetne občutke: "Imel sem vtis, da je to dežela mehke romantike s številnimi cerkvami in gradovi, z vinskimi goricami in dolinami, koder živi dobro ljudstvo lahko, brezskrbno življenje, pije cviček in prepeva, hodi po božjih poteh in lovi polhe. Nekaka dežela poezije, katero lahko zavidemo drugi Zemljani." Do konca potovanja je to idilično predstavo nekoliko spremenil, kljub temu pa je ostal vtis izredne lepote pokrajine, ki se razkrije tudi nam.
Mokronog nam skrit v zavetju slikovite Žalostne gore nudi na ogled grajski hrib z ohranjenimi ruševinami gradu, požganega med drugo svetovno vojno. Lahko pa se pripeljemo tudi na vrh Žalostne gore, kjer je znamenita romarska cerkev Žalostne Matere božje.
Pod Mokronogom se sicer široka Mirenska dolina močno zoži. Po njej sledimo Mirni do izliva v Savo, kjer je na nasprotnem bregu v Sevnici konec naše poti. Zaključno dejanje je lahko obisk Sevniškega gradu, rahlo dvignjenega nad Savo. Pod njim je tudi pestro staro mestno jedro s prijetnimi kotički, kjer se v miru oddahnemo pred odhodom na vlak.
Kdor pa namesto na vlak prisega na avto, se bo moral zadovoljiti s skrajšano verzijo ali pa bo iz Sevnice ob Savi odkolesaril v Krško, kar pomeni dodatnih 19 kilometrov ravninske vožnje. Skrajšana verzija se po prevoženem vzhodnem delu hribovja spusti na južno obrobje mimo nekaterih znamenitih krajev. Prvi je Raka, še vedno rahlo dvignjena nad dno ravnine ob Krki, ki jo porašča pragozd Krakovski gozd. V jedru vasi je pod cerkvijo prostoren trg, ki ga obkrožajo hiše nekdanjih premožnih vaščanov. Zunaj vasi pa na mestu enega najstarejših slovenskih gradov stoji njegov mlajši potomec, spremenjen v samostan.
Skozi Stražo, Senuše in Brezje lagodno prikolesarimo do Leskovca, na dvignjeni terasi pod Krškimi goricami. Ob trgu v središču stoji cerkev Žalostne Matere božje. Nepomembna zunanjost skriva izredno bogato notranjost. V njej je renesančna kamnita prižnica, pogled pa obstane predvsem na enem naših najlepših "zlatih" oltarjev iz 17. stoletja. Sama cerkev je še starejša, saj se omenja že štiri stoletja prej, na bogato zgodovino pa opozarjajo v cerkvene zidove vzidani antični kamni.
Pod obsežnimi nasadi hrušk in breskev, sredi katerih stoji v pobočju Šrajbarski turn, renesančna grajska stavba, se iz Leskovca odpravimo do bližnjega Krškega, kjer je konec te skrajšane poti.
