S kolesom na potep po Bizeljskem

Zgornji del štajerske Doline gradov smo spoznali že na izletu ob reki Sotli. Čaka nas še spodnji del, ki se že na široko odpira v Krško kotlino, točneje v Brežiško. Ustvarili sta jo Krka in Sotla, ki se tu izlivata v Savo. Na severnem delu se z ravnine dviga ilovnato in lapornato gričevje Sromeljskih, Bizeljskih in Kapelskih goric. Podlaga je seveda ugodna za rast vinske trte, zato na prisojnih legah težko vidimo kaj drugega kot vinograde. Le sadovnjaki jih nekako dohajajo, saj v Posavju dozori največ sadja v Sloveniji. Govorjenja o vinu se v teh koncih kar ne moremo znebiti. Je že tako, da je celotni vzhodni del Slovenije pod za vinsko trto blagodejnim klimatskim vplivom panonske regije.

Brežiški grad

Pot se začne na ravnici pri Brežicah, kjer pod izlivom Krke v Savo iz globin prihaja na plano segreta voda. Omogočila je nastanek naravnega zdravilišča Terme Čatež. Blagodejni učinek te vode bo kasneje še posebej dobrodošel, saj bomo izlet v termah tudi zaključili. Na nasprotnem bregu Save stoji mesto Brežice. Prehod čez Savo in strateško lego na poti v nekdanjo Ogrsko že več stoletij varuje Brežiški grad. Danes je namesto grajske gospode v njem svoje mesto našel pokrajinski muzej z bogato arheološko, etnološko, zgodovinsko in umetnostno zbirko. Osrednja znamenitost gradu pa je velika slavnostna dvorana s freskami baročnih slikarjev. Povsem upravičeno se je je prijel naziv biser baročne prosvetne umetnosti na Slovenskem.

Za Brežicami je še nekaj lagodne vožnje po ravnini, nato pa pridemo v rahlo valoviti svet Stromeljskih goric, poimenovanih po vasi Sromlje na njihovem severnem delu. Na dominantni legi sredi vasi je cerkev sv. Martina, ki je nekoč z obzidjem nudila zavetje pred Turki. Nad vasjo se teren dvigne še više v gozdnato pregrado, ki Brežiško ravan loči od Kozjanskega.

Na razgibanem vznožju te pregrade, v osrednjem delu, poimenovanem Orlica, je vas Pišece, ki se med vinogradi in gozdovi stiska okoli cerkve sv. Mihaela. Izpred mlina se lahko peš odpravimo po dobre štiri kilometre dolgi poti. V pot po obširnih gozdovih nad vasjo je ključen ogled rojstne hiše - muzeja znanega jezikoslovca Maksa Pleteršnika, gradu Pišece z vrstno bogatim grajskim parkom in gozdnega rezervata. Spoznamo tudi različne načine gospodarjenja z gozdom. Če nismo navdušeni nad kratko hojo, se lahko do gradu nad vasjo zapeljemo po cesti. Na izhodu iz Pišec je krajšega postanka vreden tudi kovaški muzej.

Bizeljske gorice

Izpod gozdnate Orlice nas pot vodi v osrčje goric, v tem delu imenovanih Bizeljske gorice. Na prisojnih pobočjih nad Sotlo so prvovrstne vinogradniške lege, na skalnem pomolu sredi njih pa grad Bizeljsko gospodovalno obvladuje celotno okolico. Sedanja renesančna zgradba iz 16. stoletja je naslednica nekdaj mogočnega gradu Kunšperk vrh vzpetine nad današnjim gradom.

Ob gradu, ki je tudi najvišja točka naše poti, se med vinogradi spustimo do Sotle, ki se malo višje prebije skozi tesen Zelenjak v ravnino. Tu začne leno vijugati, umiri pa se tudi naša pot, ki sledi toku te mejne reke. V enem od okljukov Sotle je stisnjena mala vas Gregovce. Spoznali jo bomo že od daleč, saj visoko nad strehe hiš seže mogočna krošnja hrasta doba, največjega v Sloveniji. Skoraj 30 metrov visoko drevo je ponosen spomin na nekdaj obsežne nižinske hrastove gozdove. Manjši kompleks teh gozdov je ohranjen v ravnini pred Brežicami, med Bizeljskimi in Kapelskimi goricami. Že ime Dobrava izdaja, katera drevesna vrsta v tem gozdu prevladuje.

Kapelske gorice

Kapelske gorice so skrajno južni del vinorodnega gričevja. Omejene so na kratko sleme, ki poteka vzporedno s Sotlo. Vrh goric je vas Kapele. Nekoč je bila poznana po rdeče pobarvanih lesenih hišah. Za panonski tip hiše to ni tako nenavadno, ljudsko izročilo pa je barvo povezalo s Turki. Ti so namreč izropane hiše premazali s krvjo, kar je za naslednje tolpe pomenilo, da hiše niso več zanimive. Prebrisani domačini so si zato kar sami rdeče obarvali hiše. Danes je v vasi le še ena "rdeča" hiša.

Ob spustu iz Kapel se nam odpre pogled na ravnino ob Sotli, imenovano Jovsi. Ime izvira iz nemščine, pomeni pa "gnojnično jezero". Gnijoče rastlinje je namreč nekoč ob pogostem poplavljanju Sotle močno smrdelo. Danes zaradi regulirane Sotle ni več takih močvirij, ostali pa so vrstno pestri vlažni travniki s pasovi drevja in grmovja, predvsem vrbami. Taka kulturna krajina, ki jo ohranja razumno, nenasilno gospodarjenje, je tudi pomembno ptičje zatočišče.

Na južnem robu Jovsov je Dobova, stisnjena med Savo in Sotlo. Danes so to železniška vrata na jug, celoten predel pa imenujemo "brežiška vrata", saj je tu že tisočletja pomemben prehod iz nižine v dolini Krke in Save. Zato tudi ne preseneča bogastvo arheoloških najdb, ki so jih odkrili v grobiščih v okolici Dobove. Mnoge so shranjene v brežiškem muzeju.

Krožna pot po vinorodnem gričevju nas ponovno pripelje do Save. Pri Mostecu nas čaka brod, ki nas prepelje na nasprotni breg, kjer bo raznovrstna ponudba vodne zabave kakor naročena.