S kolesom po deželi cvička in gradov pod Gorjanci

Severno obrobje Krške kotline z Bizeljskim smo že spoznali, podoben značaj pa ima prav tako pokrajina na južnem obrobju, pod gozdnatimi Gorjanci. Tudi tu ima velik vpliv subpanonska klima, ki prodira po dolini reke Krke navzgor. To pa pomeni, da bomo na prisojnih legah gričevnatega obrobja Gorjancev srečevali predvsem vinsko trto, ob tem bomo spoznali še dolenjsko inačico doline gradov, nekakšno zrcalno sliko izleta po Bizeljskem.

Krka se pred Novim mestom izvije iz objema hribovja Suhe krajine in se umiri na široki ravnici med gozdnatimi Gorjanci in vinorodnimi dolenjskimi griči. Ugodne naravne razmere in odprtost pokrajine ob leno vijugavi reki Krki so v ravnino ob Savi že od nekdaj vabile ljudi, da so si na obronkih Gorjancev iskali domovanje in zavetje. V srednjem veku je lepa pokrajina prepričala menihe, da je ta svet ustvaril Bog. V miru podgorjanskih gozdov in travnikov so tako cistercijanci našli mesto za samostan v Kostanjevici, kartuzijanci pa v Pleterjah. Gospodo je poleg lepot predvsem nuja prisilila, da si je na obeh bregovih postavila številne večje in manjše gradove, ki so varovali mejo med Krajnsko in Ogrsko.

Da pot zaradi številnih samostanov, cerkva in gradov ni izključno kulturna, poskrbijo lepote in darovi narave pod Gorjanci. Prvenstveno lahko to pripišemo darovom iz grozdja žametovke, kraljevine, rizlinga in frankinje. Govor je o znanem, a na žalost dolgo zapostavljenem vinu, cvičku, ki slovi po prijetni kislini in nizkem alkoholu. Vinogradi z zidanicami in slikovitimi hrami se razprostirajo vzdolž celih Gorjancev, od Dolenjskih Toplic do Čateža, povezuje pa jih Podgorjanska vinska cesta, ki ji bo delno sledila tudi naša pot.

​Kostanjevica in Pleterje

Pot se začne v Kostanjevici na Krki. Kulturna prestolnica Dolenjske, kot to mestece na umetnem otoku zaradi številnih galerij in prireditev imenujejo, ima zaradi ugodne lege dolgo naselbinsko tradicijo. Arheologi so tu naleteli na sledove pračloveka, na keltske relikte, rimske nagrobnike. V srednjem veku je Kostanjevica doživela silovit razcvet, povzdignjena je bila celo v mesto, ki je zaradi bližine stare kranjske meje s Hrvaško skupaj s samostanom uživalo precejšnje privilegije. Samostan so nedaleč stran na močvirnem travniku pod Gorjanci postavili cistercijanci v začetku 13. stoletja. Po razpustitvi dobrih 550 let kasneje se ga je prijel naziv grad. Med drugo svetovno vojno je požar spremenil stavbo v ruševine in šele mnogo let po vojni je nekdanji kostanjeviški samostan vstal iz ruševin. Danes nam razkazuje predvsem svojo arhitekturo, saj je bila bogata oprema raznesena po Sloveniji. Največje pozornosti so deležni v oblikah gotike obnovljena cerkev z bogatim kamnoseškim okrasjem in mogočni baročni arkadni trakti ob velikem dvorišču. V prostorih nekdanjega samostana pa so svoje mesto našle tudi številne razstavne zbirke priznanih slovenskih umetnikov.

Nad samostanom se med sadovnjaki in vinogradi dvigamo v gričevnato obrobje Gorjancev, kjer zidanice čuvajo trud in ponos vinogradov. Precej truda moramo v strm in na srečo kratek vzpon vložiti tudi mi, vendar smo na vrhu s čudovitim razgledom poplačani za vse napore. Od cerkve sv. Magdalene, kjer dosežemo najvišjo točko izleta, se nato spustimo na zahodno stran plečatega slemena, ki je prislonjeno na gozdnate Gorjance. Kmalu se nam izza vinogradniških kolov prikaže samostanski kompleks Pleterje. Znajdemo se namreč na mestu, kjer je v 15. stoletju menihe že pokrajina sama prepričala, da je ta svet ustvaril Bog. Tu so nato v samoti podgorjanskih gozdov postavili samostan. Srednjeveškega z izjemo cerkve ni več, zamenjal ga je nov, iz začetka 20. stoletja. Edina živa slovenska kartuzija je za obisk sicer zaprta, ogledamo pa si lahko njen biser, staro cerkev Svete trojice, prvovrstni primer gotske samostanske arhitekture. Na videz preprosta, pa kljub temu veličastna notranjost nas napolni z zgovorno tišino, polno lepote, misli in duha. Multivizijska predstava pa nam približa zgodovino reda in kartuzije.

Zunaj obzidja je v naselju Apnenik postavljen muzej na prostem. Značilna neometana hiša iz brun, krita s slamo, je bila prestavljena iz Ostroga, etnološko zanimive vasi na Šentjernejskem polju. Podobno bogato stavbno dediščino opazimo tudi v sosednjem Šmarju. Ohranjeni sta dve domačiji, obe na glavnem vaškem trgu.

​Etnološki urbanistični spomenik

Iz ravninskega Šmarja se podamo gorjanskim gozdovom naproti. V njihovem objemu je na položni vzpetini skrit grad Prežek, ki je v zgodovino prišel predvsem zaradi veseljačenj, ki sta jih tu ob pomoči zavretega grozdnega soka pogosto uprizarjala lastnik gradu Andrej Smole in njegov prijatelj France Prešeren. Veliko pomembnejši pa je bil njegov predhodnik, srednjeveški grad na nekoliko višji legi, ki je bil pomemben člen obrambe južne meje. Njegovi ostanki so danes komaj še opazni, prvi pa je tudi prepuščen počasnemu propadanju.

S kulturno zgodovino je povezan tudi na gričevnatem obrobju ležeči Gracarjev turn. V slikovitem grajskem poslopju s srednjeveškim stolpom na sredi in z dvema vogelnima obrambnima stolpoma romboidno klinaste oblike je pogosto bival pisatelj Janez Trdina, medtem ko je zbiral gradivo za svojo zbirko bajk in povesti o Gorjancih. S tem pa tovrstne zgodovine še ni konec. V gradu Vrhovo, le streljaj od Gracarjevega turna, se je namreč poročil Janez Vajkard Valvasor, vsi trije omenjeni gradovi pa so dajali zatočišče Primožu Trubarju. Ali je njihov prag kdaj prestopil Franc Kos, preprost kmet, ki se je vse življenje trudil na borni njivici in v skromnem vinogradu nedaleč stran, pa nihče ne ve. Čudna so pota zgodovinske resnice!

Z gričevnatega obrobja Gorjancev z bogato grajsko zapuščino se spustimo v Šentjernej, središče rodovitnega Šentjernejskega polja, uklenjenega med Krko in Gorjance.

Nekoč je bilo znano po lončarstvu, danes pa njegovo slavo nosijo v svet bogata nahajališča fosilov v okolici in vsakoletno srečanje pevskih zborov.

Iz Šentjerneja nas cesta v ravni črti vodi čez polje mimo vasi Ostrog, ki je zaradi skladne celote, v katero so urejene hiše panonskega tipa, razglašena za etnološki urbanistični spomenik. Starih hiš je vse manj, skladen videz pa kljub temu ostaja. Po obrobju gričevja, ki se povsem približa mirni Krki, kmalu prispemo v že znane "dolenjske Benetke", kot zaradi lege sredi Krke radi imenujejo Kostanjevico. Tako nam za konec ostane še ogled samega mesta, katerega znamenitosti so zaradi bližnjega samostana po krivem zapostavljene. V prvi vrsti to velja za cerkev sv. Jakoba, katere glavni vhod se ponaša z enim naših najlepših romanskih portalov. V dvorcu je danes Lamutov likovni salon, v osnovni šoli pa Gorjupova galerija. Če pa bi radi vse skupaj začinili še s ščepcem jamarstva, se na ogled ponuja slaba dva kilometra oddaljena Kostanjeviška jama, kjer si lahko v hladu in miru dolenjskega podzemlja uredimo celodnevne vtise.