Kolesarski potep po gričkih med Savinjo, Sotlo in Dravinjo

Voglajnsko gričevje preko razvodja med porečjema Savinje in Sotle povsem neopazno prehaja v Zgornjesotelsko gričevje. Značilno pokrajinsko sliko ustvarjajo nežno valujoči, zaobljeni griči s širokimi vmesnimi dolinami. Šele bolj na severu se postavijo pokonci višji hribi, ki poskušajo ohraniti mogočen vtis pomembnega gorstva, saj so, geološko gledano, nadaljevanje naše najdaljše gorske skupine - Karavank. Čeprav sta Konjiška gora in Boč prava pritlikavca ob visokogorskih vzornikih, v sosedstvu nizkih goric dobro opravljata svoje poslanstvo.

Pestra je ta pokrajina, kot pisan mozaik travnikov, njiv in sadovnjakov, na ugodnih tleh ob izdatni podpori sonca pa tudi žlahtnih vinogradov. Le v najvišjih legah in na soncu skritih pobočjih, kjer pojenja blagodejni panonski vpliv, se za dopolnilo pojavijo še gozdovi. Po dolinah pa gosta mreža vodotokov ustvarja življenja poln vodni in obvodni svet, še posebno ker je marsikateri potok s človeško pomočjo upočasnil svoj tok in se razlil v majhne ribnike. A kljub vsej tej pestrosti nas narava še vedno lahko preseneti. Kar težko si predstavljamo, da bi sredi tega umirjenega, za vodo neprepustnega gričevja naleteli na kraški svet. Pa vendar je prišla na plano majhna zaplata apnenca, kjer voda ni zdržala na površju, ampak si je poiskala pot v podzemlje.

Ponikanje potokov je celo dalo ime središču tega zakraselega otoka, naselju Ponikva, ki smo ga izbrali za izhodišče naše poti. Preteklost Ponikve je precej bleščeča. S cerkvijo sv. Martina vrh oble vzpetine, od koder je obvladovala mehko vzvalovano ponikovsko pokrajino, je bila celo sedež prafare, kulturno in tržno središče. Seveda se je cerkev v dolgih stoletjih večkrat spremenila, sedanja pa se lahko pohvali z bogato baročno opremo. Tudi prometni tokovi so danes precej umirjeni, saj je stara deželna cesta, speljana skozi Ponikvo, izgubila svoj pomen. Od sredine 19. stoletja pa vodi mimo Ponikve štajerska železnica, znanilka nove dobe, v katero nam včasih uspe pretihotapiti nekaj tradicije in stare dediščine. Najlepši primer za to je 350 let stara Lesnikova domačija na trgu sredi Ponikve. Njeno slamnato streho, majhna okna in zunanje stranišče pa verjetno bolj občudujejo turisti kot stanovalci. Kljub temu bi potrebovali več takih starih hišk, ki bi razbile monotonost in brezobličnost, v katero našo pokrajino pehajo moderne serijske stavbe, vsepovsod enako kockaste.

S Ponikve se preko komaj opaznega razvodja podamo najprej v Zgornjesotelsko gričevje, ki ga odmaka Sotla s svojim gostim vodnim omrežjem. Znajdemo se sredi tipične vinorodne pokrajine, kjer v Dolgi Gori, v zavetni legi in na plodnih tleh, kasneje pa v kleteh, nastaja med drugim tudi sladkogorčan, vino, ki mu je ime dalo središče te pokrajine. Bolj kot po vinu pa je Sladka Gora znana po božjepotni Marijini cerkvi, ki je s svojimi bogatimi baročnimi oblinami odsev gričevnate pokrajine. V notranjosti se arhitektura, stenske slikarije in oprema zlivajo v mojstrsko sozvočje baroka.

Povodje Sotle smo torej vsaj delno spoznali, čaka pa nas že novo. Pri trojnem razvodju, ki je točno na nadvozu čez železniško progo pri Lipoglavu, vstopamo v povodje Dravinje in s tem Drave. Tudi gričevje je spremenilo ime in tako se bomo kratek čas vozili po Dravinjskih goricah. Resnično le za kratek čas, kajti hitro se spustimo k Dravinji, od nje pa v Žičah zavijemo v stransko dolino potoka Žičnica. Povodje ostaja isto, vstopamo pa v svet podaljška Karavank okoli Konjiške gore. Sprememba ni opazna le v imenu, ampak predvsem v geološki zgradbi in s tem tudi v oblikovanosti površja, ki je nekoliko bolj razgibano.

V samotnem in nekoliko divjem dolinskem kotu Žičnice, ki se globoko zajeda v Goro, je pred več kot 800 leti puščavski red kartuzijancev našel sebi primerno, odročno mesto za samostan. Prvotno so kraj poimenovali Dolina sv. Janeza, šele kasneje se je uveljavilo poimenovanje po bližnjem kraju Žiče. Žička kartuzija je bila najstarejša na naših tleh, pa tudi prva v srednji Evropi. Delovala je polnih 600 let, danes pa le delno obnovljene in zaščitene ruševine spominjajo na nekdanje redovno življenje. Ker so nekoč gradili ločen samostan tudi za laike, lahko pred "pravim" opazujemo ostanke drugega samostana. Od spodnje kartuzije v Špitaliču, ki je bila, kot že ime naselja pove, tudi zavetišče in bolnišnica, je ostala le cerkev, ki so ji naknadno prizidali zvonik. Največja vrednota cerkve je romanski glavni vhod, izredno lep kamnoseški izdelek.

​Iz skrite in odmaknjene doline se preselimo na bolj sončne lege, na visoko sleme, ki poteka vzporedno s Konjiško goro. Že samo ime naselij izdaja lego: Zgornje in Spodnje Slemene. Lega je res izjemna, vsaj glede razgleda, saj se odpre pogled na Celjsko kotlino dobrih 300 metrov niže. Manj razveseljivo pa je, da je treba na tako višino tudi prikolesariti. A potem je več užitka pri spustu v porečje Savinje proti že znanemu Voglajnskemu gričevju. Na poti do Ponikve prečkamo precej vlažen, močviren teren v okolici Dramelj, na nekaj mestih spremenjen v prikupne ribnike. Pred koncem pa ponovno aktiviramo kulturnozgodovinske predalčke v naših možganih, saj se peljemo mimo Slomovine, domačije v neposredni bližini Ponikve, kjer se je rodil škof Anton Martin Slomšek. Od cerkvice sv. Ožbolta na slikoviti, razgledni legi nad Slomovino se lahko še zadnjič ozremo po prevoženi poti po treh povodjih.