Siniša Matasović je pesnik, ki piše in skrbi za povezovanje pesnikov in njihove predstavitve. Deluje v Matici hrvaški, v Društvu hrvaških književnikov je predsednik podružnice s sedežem v Sisku, dejaven je v Združenju za napredek alternativne in urbane kulture, vsak mesec v drugem mestu vodi pesniške večere, poimenovane Književni kompas, je pobudnik natečaja za najboljšo knjigo, glavni urednik mednarodnega časopisa Alternator in strokovni sodelavec pesniških večerov Zalogaj poezije.
"Veliko je aktivnosti in funkcij, a to je pravzaprav moje življenje," pravi in doda, da hobije vseeno tudi ima: sadjarstvo in kmetijstvo. "Koncept večine naših večerov je prijetno druženje pozitivnih ljudi in nadarjenih književnikov, temu dodajamo glasbeno spremljavo. In opažamo, da se zmerom pojavljajo novi kvalitetni talenti."
Povezani pesniki se predstavljajo po svoji regiji, po Hrvaški in v tujini, tudi v Sloveniji so bili in Slovence vabijo v goste. "Ker so povsod nam podobni ljudje, ki počnejo ali bi počeli to, pri čemer mi vztrajamo. Verjeti je treba v tisto, kar počnemo, pa je vse lažje. Smo veliki entuziasti in prav to je na žalost glavno gorivo za tisto, kar počnemo. Finančna podpora od mesta in države je mizerna, smešno majhna. Kljub temu nam s težko pojasnjeno energijo in kljubovanjem uspe iti naprej. Z več nastopi in z vključevanjem več ljudi se pojavljajo nove, sveže ideje in projekti."
Tako upa, da bo kdo od pesnikov, ki redno sodelujejo, prevzel vsaj del njegovih organizacijskih poslov. Če bi se rešil vsaj dela obveznosti, bi se lahko več posvetil pisanju in nastopom, tudi pri slamerjih, čeprav ne mara tekmovanj (bil je viceprvak Hrvaške), v pesniški zbirki z naslovom Sisak se uspešno pretvarja, da spi je komentiral razmere v svojem mestu. V romanu Nečak je pisal o propadu siške industrije in o postkomunizmu. Iz Siska se je v desetih letih po 2000 izselilo skoraj 20 tisoč ljudi. "Po propadu industrijskih gigantov so se mnogi, ki so se vozili na delo v Zagreb, odločili preseliti bližje delovnemu mestu. Je pa propad velike industrije prinesel tudi veliko dobrega, Sisak, mesto ob Savi, Kolpi in Odri, je danes ekološko čisto mesto."
V 90 odstotkih odločajo ljudje, ki nimajo pojma
Ponoči pri šanku je naslov zbirke haiku poezije, Tvoj novi fant je zbirka pesmi, ki je daleč od stereotipov o ljubezenskih odnosih.
Izzovem ga z vprašanjema, zakaj vztrajati pri poeziji, in o tem, ali ima pesniška beseda še moč za spreminjanje družbe, ljudi, sveta. "Ta tema je vedno aktualna in menim, da se ne bi zmotil, če bi odgovoril z da in z ne. Če bi rekel, da ima vpliv, bi moral priznati, da ga ima na malo ljudi, na teh prostorih relativno malo ljudi bere poezijo in nasploh knjige. Po drugi strani poezija v zelo izpostavljenih lahko kaj spremeni na boljše tudi v globalnem pomenu. Taki primeri so redki, treba je imeti srečo, da pesmi pridejo do občinstva, kakovosten PR, morda nepričakovan vpliv usode."
Potem govoriva o pisanju o svojem okolju. Nelogičnosti je treba predstavljati. "Želel sem tudi tako opozoriti na številne družbene nepravičnosti in anomalije. O težki in naftni industriji in vplivih na mesto in ljudi. Rafinerija nafte je pred 20 leti s plini zastrupila tisoče ljudi, ki so zboleli za rakom, mnogi so umrli. Nihče o tem ni želel javno govoriti, jaz sem začutil umetniško odgovornost, da to naredim."
Pesniki so del civilne družbe, ki ima vse manj vpliva. "V 90 odstotkih vsega, kar je pomembno za umetnike in kulturo, odločajo ljudje, ki o umetnosti in kulturi ne vedo nič. Civilna družba je upoštevana pri ljudeh, ki želijo slišati še drugačna mnenja, a stvari ostajajo pri tem. Ni se mogoče približati uradom, v katerih odločajo o funkcijah in financah. To bi bilo mogoče samo, če bi se vključili v stranko, katerokoli, samo, da bi se mogla z nami fotografirati in se hvaliti naokoli. Na to ne bom nikoli pristal, raje umrem lačen in pozabljen."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
