Na sončni strani vojne ali diskriminacija otrok še v nogometu

Na prvenstveni ali pokalni tekmi lahko ekipa za tekmo prijavi 18 igralcev s slovenskim državljanstvom oziroma z državljanstvom držav članic EU, torej je teoretično lahko v prvi enajsterici enajst južnih sosedov ali pa enajst Francozov z Martinika. Ne morejo pa hkrati na igrišče uleteti štirje Bosanci ali štirje Kitajci, pravilnik NZS-ja določa, da so lahko v prvoligaškem moštvu največ trije nedržavljani EU. V nižjih ligah je lahko tak samo en.

Nimam nič proti Hrvatom ali Francozom, kot ne gojim zamere do srbskih in bosanskih državljanov. Me pa moti ta neenakopravnost v igri pod okriljem Uefe, ki je polna besed o enakih možnostih in ki vodi rigorozno politiko proti rasni in kakršnikoli drugi diskriminaciji. Vse lepo in prav, a zakaj potem diskriminiramo druge prebivalce sveta, ki niso imeli te (ne)sreče, da bi se rodili ali živeli v deželah EU - ta pa itak tako striktno ščiti svoje interese, da se niti za humano porazdelitev cepiva znotraj unije ne morejo zmeniti, da ne govorimo o diskriminaciji revežev v afriški nepomembnosti, denimo. Pa ostanimo raje pri nogometu.

Zamislimo si banalno, a čisto možno situacijo - v Maribor se skozi žico zmagoslavno prebijeta dva fantiča, dvojčka iz Afganistana, njuna družina po nekem čudežu dobi pravico, da ostane na sončni strani vojne. Mala dva slučajno odlično igrata nogomet in se včlanita v mariborsko ekipo U13. Blestita na treningih, velika talenta sta, a skupaj na tekmi dvojčka ne smeta in ne moreta zaigrati. Zakaj pa ne? Ker je tak pravilnik, o moj bog. Samo en tujec, nedržavljan EU, lahko igra v katerikoli nižji selekciji.

Vseeno se mi ne zdi prav, predpisi gor ali dol, da v nogometu (in nasploh) diskriminiramo otroke, ki so lačni življenja. Če že, naj bodo pravila zakoličena za profesionalce, otrokom pa pustimo, naj se skupaj igrajo, od koderkoli že so in kamorkoli bodo nekoč šli.