Po vseh predpisih enega z rdečo zvezdo

Aljoša Stojič Aljoša Stojič
07.03.2021 05:00
Iz časov, ko ni bilo važno, kakšne barve si.
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Ko je Slovenija še šla naprej. 
Igor Napast

To zimo, ko je ljubljanščina po zaslugi mariborskega inšpektorja iz Ljubljane spet popularna na vzhodnem delu trojanskega hriba (mimogrede, do včeraj nisem vedel, da je Dario Varga rojen tam kot Đorđe Balašević), sem se spomnil prigode iz leta 2000, ko je v Sloveniji kipelo od optimizma in ponosa, kar nas je deset tisoč podoživljalo na trgu Dam, ko smo ob nizozemskem pivu in slovenskem triu in skakali in vpili Slovenija gre naprej!

Rad se spomnim časov, ko ni bilo važno, kakšne barve si. Ko sem si nadel oranžni nizozemski dres in šele takrat dojel - oprosti mi, učiteljica geografije -, da rdeče-belo-plava ni Titova zastava, ampak nizozemska. Če jo, zastavo "oranja", obrnemo na glavo, pa res dobimo jugoslovansko trobojnico. Kot se je v minulih dvajsetih letih vse obrnilo na glavo: nizozemski ponos je postal simbol Laškega in še tako komunistično rdečo zvezdo ima na etiketi, zaradi katere bi ga lahko v novi Sloveniji še bolela glava.

Skratka, malo smo v Amsterdamu spili in nekaj malega skadili in v nemškem avtomobilu s štajersko registracijo nabijali Lovšinovo ljubljanščino: "Sam en majhen gol mi dej in vse bo tko kot prej ..." In nobeden se ni sekiral zaradi inšpektorja Vrenka, malo le zaradi selektorja Katanca (po tistih 3:3 sploh). Pavlin je bil junak, že že, ampak navijači smo peli tudi: "Predin, Kreslin, Lovšin nikdar ne bojo hin ..."

Skupno navijaštvo v boljših časih prestopa meje (tudi narečne), v slabših, kot je bilo čez dve leti na svetovnem prvenstvu v Južni Koreji, gradi zidove: Štajerci so navijali za Zahoviča, spet drugi za Katančevo Šmarno goro. Ah, ti spomini!

V osemdesetih sem v prostorih doma upokojencev na Taboru po klubskem nastopu vprašal Zorana Predina (avtorja komada Jaz bom do smrti živel), katero rožico si želi imeti na grobu. "Spominčico," se ni zmedel, "da se me bodo ljudje dolgo spominjali." Ne vem, ali se danes tega spomni. "Ne da se živeti od spominov," pravi Predin. Se pa s spomini da komod živeti. Spomin kot aktualni opomin? "Da bomo vsi po vseh predpisih zajebali vse, kar se bo zajebat' dalo." Po predpisih torej.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.