Saša Britovšek
Ime Sukišvili je v kavkaški deželi ob Črnem morju sinonim za ples. Kdor pleše, in pleše malodane vsak, pozna družino, katere zdaj že tretja generacija se s plesno skupino in akademijo Gruzijo predstavlja v svetu. Pa ne le ples, saj njihovi nastopi so mešanica kulturne tradicije, folklore, starodavnih zgodb, glasbil, kostumov, skratka, so Gruzija v malem. "Ljudje v Gruziji plešejo povsod in kadarkoli, ob vsaki možni priložnosti. Nacionalni gruzijski ples je zelo popularen in, iskreno ..., ne poznam dežele, kjer bi bil ples, sploh pa tradicionalni folk ples tako popularen, celo med najstniki," pripoveduje Nino Sukišvili, ki je življenje posvetila plesni umetnosti. Njeno ime je v državi, kjer tretjina prebivalstva živi v glavnem mestu Tbilisi, izjemno znano, saj sta z bratom Ilikom že tretja generacija Sukišvilijev, ki vodi svetovno znan Gruzijski nacionalni balet. "V Gruziji je ogromno plesnih šol in nekoč je vsak tretji otrok postal plesalec. Samo naša akademija, ki je baza naše plesne skupine, poučuje kar sedem tisoč otrok. Sicer pa je ples v vsaki šoli in še tako majhen kraj ima plesno šolo."
Raznolikost dežele v plesni zgodbi
Elegantna dama Nino je bila tudi sama nekoč plesalka, danes je skupaj z bratom vodja ogromnega družinskega posla, je tudi koreografinja, režiserka predstav, oblikovalka kostumov ... Pravi, da se njeno življenje, odkar ni več aktivna plesalka na odru, ni veliko spremenilo, saj je še vedno v enakem krogu ljudi, še vedno potuje in živi za ples. To je njen dom in dobesedno je odrasla na odru. "Ni se mi bilo težko premakniti z odra v zaodrje," pojasni glavna direktorica.
Nacionalni gruzijski ples, ki ga skupina Sukišvili predstavlja svetu, je mešanica folklornega plesa, etničnih plesov, dodali so še nekaj klasičnega baleta in modernega plesa. Tako so ustvarili plesni spektakel, ki že več kot osemdeset let navdušuje gledalce po vsem svetu. Skupina je nastopila od londonske Kraljeve Albertove dvorane do newyorške Metropolitanske opere. V ZDA je bil program družbe večkrat izbran za najboljšo predstavo na Broadwayu. V milanski Scali so zaradi navdušenega občinstva zaveso dvignili kar 14-krat in tako presegli rekord Enrica Carusa, ki se je moral zaradi aplavza na oder vrniti 11-krat. "Verjetno zato, ker je tako spektakularen. Predstavlja raznolike gruzijske regije, ki so si med seboj zelo različne, od morja pa do gorskih naselbin. Gotovo očarajo tudi akrobatske prvine, ki so videti osupljivo, pa kombinacije, izvzete iz značilnih borilnih veščin, ki se plešejo z meči in ščiti. Skratka, ta mešanica pripoveduje zgodbo o deželi Gruziji. In seveda tudi bogata kostumografija ter rekviziti. Tisti, ki prej Gruzije niso poznali, na predstavi izvejo zelo veliko, lahko si našo deželo celo predstavljajo," pojasnjuje Nino predstavo, ki so jo pred dnevi dvakrat odplesali v Zagrebu in nato še Beogradu, 16. aprila pa jih čaka oder ljubljanskega Cankarjevega doma.
Polovico leta na poti
"V našem ansamblu je okoli sto plesalcev in manjša glasbena zasedba, saj tudi glasbo izvajamo v živo z ljudskimi instrumenti. Tehnična ekipa je majhna, skrbi za svetlobo, oder in kostume." Ekipa je velik del leta na poti, vsaj polovico leta gotovo, pojasnjuje gospa Sukišvili, v poletnih mesecih pa običajno nastopajo na domačih odrih. Ker je nastop izredno fizično zahteven, morajo plesalci ves čas tudi skrbeti za svojo fizično pripravljenost. "Naši plesalci so neke vrste športniki, ki vadijo vsak dan. Vzdržujemo namreč strikten načrt vadbe, kar sčasoma postane njihova rutina, da ostanejo v dobri kondiciji. Temu so posvetili življenja in to morajo oboževati," skomigne z rameni in prizna, da je to zelo zahtevano, a da je kariera takšnega plesalca relativni kratka, med osemnajstim in maksimalno osemintridesetim letom. Trenutno imajo zelo mlado ekipo, staro med dvajset in trideset let. Ko končajo z aktivnim plesanjem, kariero nadaljujejo kot učitelji, koreografi, asistenti, ki svoje bogato znanje in izkušnje predajajo mlajšim generacijam plesalcev.
Gruzijo poznamo kot deželo z najstarejšimi vinogradi na svetu, vemo, da leži ob Črnem morju in da očara s starodavnimi mesti ter samostani. Zdaj vemo tudi, da domačini nadvse radi plešejo. Po čem še slovi Gruzija? "Imamo stoletno tradicijo polifoničnega petja. Ta je popularen in zelo znan. Znani smo tudi kot dežela vina, saj je naša tradicija vinogradništva dolga že osem tisoč let. Smo ena najstarejših dežel v pridelavi vina. In gruzijska hrana ... Tujci so vedno navdušeni nad našimi okusi. V zadnjih letih se je v svetu začelo pojavljati vedno več restavracij z gruzijsko hrano," o svoji deželi pripoveduje Nino in doda, da je veliko Gruzijcev migriralo na zahod predvsem zaradi bližine vojnih območij. Pa njihovi plesalci in ekipa, pogrešajo domačo hrano v času velikih turnej? "Na srečo kje že najdemo kakšno gruzijsko restavracijo, a tudi mi vsi radi preizkušamo tujo hrano, saj se tako približamo in spoznavamo kulturo, v kateri gostujemo." Nino in Iliko Sukišvili s svojim Gruzijskim nacionalnim baletom kot kulturna ambasadorja tokrat drugič prihajata v Slovenijo.
