Nasveti Miše Pušenjak: Katero seme ni v redu?

Spremljam številne nasvete na facebooku, katero seme ni v redu, ne pa tega, katere semenske hiše imajo dobro seme. Mogoče bom koga razočarala, ampak naj povem, da je to popolnoma nemogoče napovedati. Vsako leto imajo posamezne semenske hiše kakšno seme nekoliko bolj povprečno kaljivo (ne slabo, kot mnogi menijo), drugo pa boljše. Žal ne vedno isto. Bolj je pomembno, da se navadite vrtnine kupovati po sortah, pri tem pa je pomembno, katera semenska hiša vam posamezno sorto proda, ker tukaj pa se deloma razlikujejo. Kar se tiče kaljivosti, je po zakonodaji pred prodajo obvezno preverjanje kaljivosti, kar je tudi narejeno. Težava je le v tem, da je to preizkušanje narejeno v najboljših pogojih, da so pogoji predpisani, zunaj, na prostem pa so vremenski pogoji le redkokdaj idealni. A tokrat ni moj namen pisati o vsem, kar vpliva na dobro setev, ampak o posebni, specifični lastnosti semena mnogih rastlin - da nekatere zahtevajo posebne pogoje.

Po večini velja, da seme pač posejemo, prekrijemo z zemljo, zalivamo in seme kali. No, čisto tako vedno ni. Pogosto zasledim besedo, povprečna temperatura kaljenja je … Mnogi se sploh ne zavedamo, da povprečje pomeni, da nekatere rastline zahtevajo veliko višjo temperaturo, imamo tako imenovane hladnokaljivke, potem rastline, katerih seme kali samo na svetlobi (svetlokalilke), in rastline, ki kalijo samo v temi (temnokalilke). Na srečo so tudi take, ki niso tako zahtevne in kalijo tudi v različnih razmerah, pa vendarle si poglejmo te specifične, bolj zahtevne pogoje in rastline, ki jih potrebujejo.

Temnokalilke

Večina vrtnin res sodi v to skupino, med okrasnimi rastlinami in zelišči pa je veliko svetlokalilk. Za temnokalilke je značilno, da jih moramo po setvi prekriti z zemljo. To se vam zdi dokaj logično. Debelina prekrivanja z zemljo je tolikšna, da je na semenu največ trikrat tako debela plast, kot je debelo seme. Če sejemo direktno, na prostem, spomladi ne prekrivamo na debelo, saj je tik pod površino zemlje najbolj toplo, zemlja se pod sončnimi žarki vsaj podnevi bolj ogreje. Poleti pa sejemo nekaj globlje, saj je tam več vlage in tudi nekoliko hladneje. Povprečne temperature kaljenja so med 20 in 25 °C. Ne sme biti prehladno, pri tem pa nikoli ne pozabite, da sejemo v zemljo, ne v zrak, torej vedno govorimo o temperaturah zemlje. Veliko se jih ne zaveda, da tudi v vroči zemlji seme ne kali. Nad 30 °C je prevroče. Poletne setve je zato nujno treba senčiti, ne samo zalivati.

Še eno opozorilo pri temnokalilkah: čeprav potrebujejo temo za uspešno kaljenje, je nujno, da z zemljo prekrito seme damo na svetlo. Ko govorimo o temi, govorimo o svetlobi, ki jo poznamo ali vidimo, torej za tako imenovano kratkovalovno svetlobo. Na drugi strani pa je dolgovalovna svetloba, ki je sicer ne vidimo, je pa pomembna za rastline. Takoj ko frekvenca svetlobe pade in preseže določeno mejo, ljudje svetlobe ne zaznavamo več, rastline pa jo. Biologi sumijo, da je za uspešno kaljenje temnokalilk zelo koristna dolgovalovna svetloba. Zato naj bo seme prekrito z zemljo, setev pa postavljena na svetlo, na okenske police, ne v temo.

Svetlokalilke

Manj znano je, da kar nekaj rastlin za uspešno kaljenje potrebuje svetlobo, to so svetlokalilke. Ko sem nekoč vprašala enega izmed prodajalcev semen, zakaj ne napišejo na vrečice, da seme kali na svetlobi, mi je dogovoril, da so v bistvu v naravi vse rastline svetlokalilke - in to je res. V naravi semena nihče ne prekriva z zemljo. To je povzročil človek, saj je prekrivanje z zemljo zagotovilo vlažnost in seme zavarovalo tudi pred pticami. Tako so rastline, s katerimi človek živi in jih seje dalj časa, pogosto že razvile to prilagojenost in kalijo tudi v temi. Zato je pomembno, da ne sejemo pregloboko. Svetlokalilke pa še niso prilagojene in njihovo seme najbolj uspešno kali na svetlobi.

Sejemo jih tako, da zemljo za setev nekoliko stisnemo, če je to na prostem, v lončkih pa jo tako moramo stisniti (ne pa tlačiti), da iztisnemo zrak iz nje in preprečimo, da se ob zalivanju sesede. Nato seme porazdelimo po površini, v vrsti ... in rahlo pritisnemo ob površino. Doseči moramo stik z zemljo in vlago. Za setev korenčka in peteršilja, na primer, svetujem, da gredice pripravite tako, kakor ste jih do sedaj. Potem si s kakšno večjo lato (ne motiko) označite vrsto in v to vrsto nasujete nekaj substrata za rože. Ta je lahko tudi star, že uporabljen, saj od njega ne pričakujemo hranil, ampak rahlost in vlago. Ker je črn, se tudi bolj ogreje. Nato po v tej označeni vrstici nasujete seme. Sama bi ga posejala nekoliko gosteje, kot je pravilno. Lažje je redčiti kot dosejati. Seme nato s topim delom grabelj pritisnete ob zemljo. Pazite, da niste premočni, seme mora gledati iz zemlje. Da pa semena ne bodo pojedle ptice, ki ga imajo rade, in da ne bo zmanjkalo vlage, svetujem, da ga po setvi prekrijete s tanko agrokopreno.

Med svetlokalilke uvrščamo tudi veliko zelišč in cvetlic. Te vzgajamo, če je le možno, s sadikami, saj je tako lažje in enostavneje. Svetlokalilke sejemo v lončke podobno. Vedno je treba substrat v lončke nasuti in potem rahlo stisniti, da iztisnemo zrak in zapolnimo zračne žepke. Zemlja mora biti nasuta do vrha lončka, saj se pogosto zgodi, da kaleče rastline v iskanju svetlobe, če zemlja ni nasuta do vrha, naredijo dolga, tanka stebla - se pretegnejo. Taka zelišča so zelo občutljiva na padavico oziroma gnitje. Zato je sadike potem zelo težko dovzgojiti. Ko so lončki napolnjeni z zemljo, seme posejemo po površini. Pri zeliščih in rožicah je navadno za lepo sadiko treba posejati več semenk, pri korenčku, peteršilju in zeleni pa mora biti samo eno seme. Seme spet s prsti nežno potisnemo ob zemljo, nikoli v zemljo. Najboljše je potem setev zaliti z razpršilko, saj zalivalka pogosto seme preveč pomeša z zemljo. Da se setev med kaljenjem ne izsuši, jo sama zavijem v folijo za živila. A jo je treba odstraniti takoj, ko opazimo vznik semena, da to ne začne gniti. Vse skupaj postavimo seveda na svetlo, ne pa na mesto, kjer pripeka sonce.

Kot sem že napisala, so idealne temperature kaljenja po večini okoli 20 do 25 °C. So pa nekatere rastline, ki za uspešno kaljenje zahtevajo nižje temperature. Med njimi je na primer tudi solata, ki bo srečnejša pri temperaturi okoli 16 do 18 °C. Sadike, ki bodo kalile pri tej temperaturi, bodo kompaktnejše in močnejše. Pazimo tudi, da imajo takoj dovolj svetlobe, predvsem, da so lončki do vrha napolnjeni z zemljo. Podobno velja za semena graha in boba, ki najbolje kalijo pri temperaturah okoli 12 °C, uspešno pa tudi pri temperaturi zemlje okoli 5 °C. Tudi pastinak, špinača in blitva raje kalijo v nekoliko hladnejšem okolju 15 do 20 °C, popolnoma enako velja za motovilec. Ne le, da je svetlokalilka, pri temperaturah zemlje nad 25 °C praktično ne kali več. Kar nekaj rastlin, ki zahtevajo nizke temperature za kaljenje ali celo nekaj zmrzovanja, je med trajnicami. Zato se ob setvi posebnih rastlin, ki jih sicer običajno razmnožujemo s potaknjenci ali kupujemo v vrtnarijah s semenom, vedno pozanimajte, saj nam danes stric Google in njegovi sorodniki dajejo vse informacije.