Bilo je 7. septembra 1982, ko so v samotnem zalivu blizu majhnega ribiškega mesta Craig ribiči naleteli na ladjo z imenom Investitor, iz katere se je še močno kadilo. Videti je bilo, da je ladja zapuščena. A policisti so, ko so se vkrcali na od ognja močno uničeno ladjo, naleteli na grozljiv prizor: na ladji je bilo osem zoglenelih trupel. Toda ljudje niso umrli zaradi požara, preiskava je pokazala, da so bili ustreljeni. Na ladji so umrli lastnik, 28-letni Mark Coulthurst, njegova 28-letna žena Irene, ki je bila noseča, njuna otroka, petletna Kimberly in štiriletni John, Markov bratranec, 19-letni Mike Stewart, ter trije člani posadke - 19-letna Dean Moon in Jerome Keown ter let dni mlajši Cris Heyman. Policijska preiskava je odkrila, da so bili ustreljeni dan prej, nato je morilec s trupli na krovu ladjo odpeljal v bližnji zaliv, nekaj ur kasneje pa se je vrnil z bencinom, trupla polil in jih zažgal. Verjel je, da bo ladja v celoti zgorela in potonila, a se to ni zgodilo. Ko se je megla razkadila, so ladjo, šlo je za popolnoma nov čoln, ki so ga drugi ribiči Coulthurstu močno zavidali, opazili z druge ladje.
Najdražji postopek v zgodovini Aljaske
Coulthurst, sicer doma iz Washingtona, je v Craig prišel 5. septembra. Raztovoril je za več kot 33 tisoč dolarjev vreden ulov lososa. Večina posadke se je odpravila na kopno. Četverica družine Coulthurst je v restavraciji v mestu praznovala Markov osemindvajseti rojstni dan. Na poti nazaj na čoln okoli 22. ure so jih zadnjič videli žive.
Na pogorišču so našli zoglenela trupla, žrtev je bilo osem
Ko so preiskovalci pričeli s preiskavo krutega zločina, so se pričele pojavljati priče. Ene so opazile okoli dvajset let starega mladeniča, ki je v bližini kupil pol kanglice bencina. Moškega z enakim opisom naj bi bili opazili tudi na ladji, medtem ko je ta plula v zaliv, kjer so jo nato našli. A skrivnostnega moškega policisti niso našli.
Četudi je ogenj trupla močno uničil, da je bila identifikacija nekaterih nemogoča, posmrtnih ostankov štiriletnega dečka pa v pepelu niso našli, so preiskovalci hitro sklenili, da morilec ni bil nihče od članov posadke. Dolgotrajna je bila preiskava, policisti so naleteli na kar nekaj slepih ulic, nato pa dve leti po zločinu aretirali takrat 24-letnega Johna Kennetha Peela, ki je v preteklosti že bil član posadke pri Coulthurstu. V preiskavi so namreč prišli do podatka, da naj bi bil usodnega večera Moon in Keown pri njem kupila manjšo količino mamil. Nekatere priče so vedele povedati, da se je v restavraciji, kjer je družina praznovala rojstni dan, Peel za nekaj minut ustavil pri mizi in govoril s slavljencem.
Peela so obtožili osemkratnega umora in požiga. Štiri leta po zločinu so mu začeli soditi v Ketchikanu. Da bo šlo za zahteven proces, je bilo jasno že, ko se je januarja 1986 pričel postopek izbire porote, ki je trajal več kot mesec dni. Sojenje je trajalo pol leta. Obtožba je utemeljevala, da je bil motiv za zločin dejstvo, da je Coulthurst Peela odpustil leto dni pred umori. Obramba obtoženega pa je opozarjala, da so dokazi zoper Peela zgolj posredni, in kot motiv za zločine navajala posel z mamili, saj naj bi bil po njihovem Colulthurst prav z denarjem od mamil lahko kupil nov in drag čoln. Porota je po polletnem sojenju ostala neodločena. Toda tožilstvo je vztrajalo in dve leti kasneje je Peel spet sedel na klop za obtožene. Tokrat so mu sodili v Juneauju. Sojenje je bilo skoraj tako dolgo kot prvič, a je na koncu porota Peela spoznala za nedolžnega. Postopek zoper Peela velja za enega najdražjih v zgodovini te ameriške države - preiskava in dve sojenji so državo Aljasko v šestih letih stali skoraj tri milijone dolarjev.
Odškodnina za neupravičen pregon
Peel je kasneje tožil državo Aljasko zaradi neupravičenega pregona in prejel 900.000 dolarjev finančne poravnave.
Policija je, kljub temu da uradno krivec, ki bi bil odgovoren za smrt osmerice, ni bil obsojen, primer zaključila. Detektiv David McNeill, ki je oblastem pomagal preiskati primer, pravi: "Samo zato, ker je nekdo oproščen, še ne pomeni, da je nedolžen, ampak pomeni, da ni dovolj dokazov, da bi ga lahko obsodili brez dvoma."
Mestece se spomina na enega najhujših zločinov ne more otresti. Želeli bi si, da bi bil morilec obsojen, da bi lahko to plat zgodovine pustili za seboj, Tudi tisti, ki so žrtve poznali, skoraj štirideset let kasneje opozarjajo, da pravici ni bilo zadoščeno.
