Bil je pošast, ki bi morala gniti v peklu. Tudi takšni so bili odzivi svojcev žrtev in policije, potem ko je na dan prišla novica, da je v bolnišnici prejšnji petek umrl 74-letni Peter William Sutcliffe, angleški serijski morilec, znan tudi kot Jorkširski razparač. Vzdevek se je ga prijel, saj je, tako kot Jack Razparač, pohabil trupla svojih žrtev, tako kot pri razvpitem Jacku pa naj bi bile njegove tarče ženske sumljivega slovesa, četudi marsikatera žrtev Jorkširskega razparača ni bila prostitutka.
Sutcliffe je bil 22. maja 1981 zaradi umora trinajstih žensk in poskusa umora sedmih obsojen na dvajset dosmrtnih zapornih kazni, kazen mu je bila leta 2010 spremenjena v dosmrtno bivanje v zaporu. Zločini so se zgodili med letoma 1975 in 1980. Večina umorov se je zgodila v Zahodnem Jorkširu, dva pa v Manchestru.
Petkrat zaslišan med preiskavo, a izpuščen
Zločini so se začeli z umorom takrat 28-letne matere štirih otrok Wilme McCann, ki je bila oktobra 1975 pretepena s kladivom in petnajstkrat zabodena. Umorjena je bila v Chapeltownu, ki je bil takrat glavna rdeča četrt v Leedsu. Tam je bila januarja 1976 umorjena tudi druga žrtev, 42-letna Emily Jackson. Policija Zahodnega Jorkšira je po drugem umoru sporočila, da išče morilca prostitutk. Zaradi te oznake so policisti spregledali kar nekaj dokazov, ki niso potrjevali takega profila morilca. Nekdanji voznik tovornjaka je bil med preiskavo zločinov zaslišan kar devetkrat, a nikoli aretiran, zato je lahko zločinski pohod nadaljeval. Poleg McCannove in Jacksonove so se na seznamu žrtev znašle še 28-letna Irene Richardson (umorjena februarja 1977), 32-letna Patricia Atkinson (aprila 1977), 16-letna Jayne MacDonald (junija 1977), 21-letna Jean Jordan (umor naj bi se bil zgodil med 30. septembrom in 11. oktobrom 1977), 22-letna Yvonne Pearson (umorjena med 20. januarjem in 26. marcem 1978), 18-letna Helen Rytka (januarja 1978), 40-letna Vera Millward (maja 1978), 19-letna Josephine Whitaker (aprila 1979), 20-letna Barbara Leach (septembra 1979), 47-letna Marguerite Walls (avgusta 1980) in 20-letna Jacqueline Hill (novembra 1980).
Sutcliffa so policisti aretirali januarja 1981 zaradi vožnje z lažnimi registrskimi tablicami. V avtomobilu je imel prostitutko. Aretirali so ga in odpeljali na postajo. Ob pregledu avtomobila so v predalu našli rokavice in izvijače. Zaradi tega so se vrnili na kraj aretacije in našli še kladivo in nož le petnajst metrov od kraja, kjer so ga prijeli. Ob zaslišanju je moški nepričakovano priznal, da je morilec. "Božji glas me je poslal na misijo ubijanja prostitutk," je dejal. Na sojenju se je Sutcliffe izgovarjal na neprištevnost in umorov ni priznal. A je dejal: "Pravo čudo je bilo, da me prej niso prijeli - imeli so vsa dejstva."
Večina v poroti ga je spoznala za krivega. Marca 1984 je bil Sutcliffe iz zapora premeščen v psihiatrično bolnišnico z visoko varnostno zaščito, potem ko so mu diagnosticirali paranoično shizofrenijo. Tudi pritožba obrambe morilca je šla v smeri, da je neprišteven. A višje sodišče je leta 2010 zavrnilo pritožbo Sutcliffa in potrdilo dosmrtno zaporno kazen, brez možnosti predčasnega odpusta. Avgusta 2016 je bilo odločeno, da je Sutcliffe duševno sposoben za vrnitev v zapor, zato so ga tudi premestili nazaj za rešetke. Dva tedna pred smrtjo so morilca v bolnišnici oskrbeli zaradi suma srčnega napada. Nazadnje je bil v bolnišnici zaradi okužbe s koronavirusom. Bil je slabega zdravja, debel in sladkorni bolnik, vendar naj bi bil zdravljenje zavrnil. In v petek, 13. novembra, je umrl.
Božji glas ga je poslal na misijo ubijanja prostitutk
"Smrt morilca pomeni zaključek nekega poglavja v tej knjigi," je smrt Sutcliffa pospremil sin prve žrtve Richard McCann. Pet let je imel, ko je bila umorjena njegova mati. "Pozornost, ki jo je imel vsa ta leta z novimi in novimi zgodbami - zaradi tega smo ves čas trpeli. Zdaj bo tega konec," je dejal. Dodal je, da se je odločil na nek način odpustiti Sutcliffu in s tem sprostiti svojo jezo že leta 2010. Je pa Richard McCann od policije zahteval uradno opravičilo za izraze, s katerimi so v sedemdesetih letih označevali žrtve. "O nekaterih žrtvah so trdili, da niso bile nič krive, druge so bile označene za 'ne nedolžne', med njimi tudi moja mati. Bila je družinska ženska, ki je, ne popolnoma po svoji krivdi, izbrala nekatere slabe, rizične odločitve. Zanje je plačala z življenjem," je dejal sin prve žrtve.
Opravičilo policije
Po obsodbi Sutcliffa so sprožili preiskavo o tem, kaj je policija počela, da je bil morilec tako dolgo na prostosti. Policija je morala med preiskavo obravnavati neverjetno količino informacij, opravila je več kot 130 tisoč pogovorov, obiskala čez 23 tisoč domov in preverila 150 tisoč avtomobilov. S primerom se je ukvarjalo 200 ljudi. Med informacijami, ki so jih preverjali, je bilo veliko tudi zavajajočih. V poročilu, ki ga je terjala vlada, pripravil pa ga je inšpektor redarstva Lawrence Byford, so ugotovili, da so bile kritike javnosti upravičene. Lov na morilca je bil osupljivo napačno naravnan, osredotočenost na morilca prostitutk je bila ena ključnih napak v preiskavi, to, da so vse ženske veljale za prostitutke ali vsaj moralno oporečne, pa je za svojce pomenilo dodatno bolečino. Poročilo je bilo javno objavljeno leta 2006.
Leta 1976 je moški 20-letno Marcello Claxton v bližini njenega doma v Leedsu s kladivom udaril po glavi. Ženska je preživela in natančno opisala svojega napadalca policiji, na podlagi tega opisa je nastala tudi skica morilca. A napada nanjo niso označili za delo Jorkširskega razparača, saj njeni izpovedi niso verjeli. Razlog za to je bila barva njene kože, bila je namreč temnopolta. Policija je prav tako spregledala, da je bil Sutcliffe leta 1969 aretiran v rdeči četrti s kladivom pri sebi, pa tudi vsebino anonimnega pisma, ki je razkrivala, kdo je morilec. Pismo je, se je kasneje izkazalo, napisal Sutciffov prijatelj Trevor Birdsall, da bi pomagal policiji. To je le nekaj napak, ki naj bi jih bili zagrešili preiskovalci.
Šef policije Zahodnega Jorkšira se je žrtvam in svojcem v imenu policije javno opravičil za izraze, ki so jih v povezavi z žrtvami takrat uporabljali. "V imenu policije Zahodnega Jorkšira se opravičujem za dodatno stisko in zaskrbljenost, ki so jo vsem sorodnikom povzročili jezik, ton in terminologija, ki so jo takrat uporabljali višji častniki v zvezi z žrtvami Petra Sutcliffa," je dejal. "Takšen jezik in stališča so morda odražali širša družbena stališča tistega časa, toda takrat je bilo to tako napačno, kot je napačno danes."
Brian Booth, predsednik policijske zveze Zahodnega Jorkšira, je ob novici, da je umrl Jorkširski razparač, dejal: "Pošast, ki je pobila toliko nedolžnih žensk v Zahodnem Jorkširu in okolici, bi morala gniti v peklu. Zdaj ko sem slišal za smrt Petra Sutcliffa, se počutim dobro."
John Apter, predsednik britanske policijske zveze, je pozval ljudi, naj se spomnijo žrtev in ne Sutcliffa. Uradni tiskovni predstavnik Borisa Johnsona je dejal, da je premier mislil na tiste, ki so umrli, njihove družine in prijatelje ter na tiste, ki so preživeli. "Peter Sutcliffe je bil pokvarjen in hudoben posameznik, njegovi zločini so povzročili nepredstavljivo trpljenje in zgrozili to državo. Nič ne bo nikoli zmanjšalo škode, ki jo je povzročil, vendar je prav, da je umrl za rešetkami zaradi svojih barbarskih umorov in poskusov umorov."
