Ni poletja brez polnjene paprike - lahko je tudi s kuskusom

Sredi poletja ni ravno čas, ko bi veliko razmišljali o hrani. Vsak od nas pa vseeno ima kakšno svojo navado, kako se ob osvežujoči in lahki hrani ubraniti poletne lenobnosti. Nekatere navade so tako zelo zakoreninjene, polnjene paprike na primer, da so kljub svoji izdatnosti in času, ki ga terjajo za pripravo, ena najbolj priljubljenih poletnih jedi. Izjema pač, ki potrjuje pravilo o enostavni in osvežujoči poletni hrani.

Nekaj pravil

S polnjeno papriko je podobno kot s čevapčiči. Kljub enostavnosti ima vsak svoj recept in vsak je prepričan, da je prav njegov najboljši. Naj tako ostane, a morda vsaj za začetnike velja omeniti nekaj osnovnih pravil, da bodo polnjene paprike uspele ali bodo celo še boljše od tistih, ki jih že poznamo.

Če začnemo pri osnovni sestavini, papriki, bodo izkušene gospodinje vedele in mlajšim svetovale, naj izberejo papriko s tanko "steno". Babura, paprika svetlo zelene ali bledo rumene barve, je najbolj primerna, saj bo tanka stena lepo objela nadev. Če bi izbrali papriko z debelejšo kožo, kot so na primer paprike živo rdeče, močno zelene ali oranžne barve, bi se med kuhanjem ali pečenjem iz "sten" izločilo precej vlažnosti in nadev bi bil razmočen. Česar pa nikakor ne želimo, kajne?

Drugo zlato pravilo se nanaša na riž. Izbira prave sorte riža je za polnjeno papriko zelo pomembna. Primerne so okroglo- ali srednjezrnate sorte, kot za rižote (arborio na primer in podobne sorte), nikakor pa ne dolgozrnate. Te imajo manj škroba in se v nadevu ne bi lepo obnesle, medtem ko bodo srednjezrnate sorte zaradi svoje škrobnosti vpile več okusa iz nadeva. In še drugo pravilo v povezavi z rižem: nikdar ga ne kuhamo, preden ga dodamo nadevu, ampak ga v paprike vložimo surovega. Glede na čas kuhanja ali pečenja nadevanih paprik se bo riž lepo skuhal in navzel okusov iz nadeva.

Še eno pravilo, ki se ga velja držati: paprik ne napolnimo preveč. Vsaj en centimeter do zgornjega roba naj sega nadev. Med kuhanjem se bo namreč riž nakuhal - in če bi paprike preveč napolnili, bi nadev lezel iz paprik, katera bi morda celo počila in bi se nadev razlezel po posodi.

Štedilnik ali pečica?

Ob teh splošnih pravilih, ki jih velja upoštevati v vsakem primeru, je še nekaj drugih priporočil, kako polnjene paprike narediti še boljše. Ko izbiramo meso, naj bi veljalo, da je najboljša mešanica govedine in svinjine, slednja namreč prispeva k sočnosti. Nekateri za boljši okus nadevu dodajo tudi na čisto drobne kocke narezano prekajeno meso, spet tretji raje dodajo malo na koščke narezane slanine ali sušene pancete (slanina in panceta sta dobrodošel dodatek, če uporabimo za nadev le govedino ali junetino). A ti dodatki so stvar okusa tistega, ki bo polnjeno papriko jedel. Kot tudi, ali nadevu dodati jajce. Nekateri ga dodajo - v prepričanju, da bo nadev tako bolje povezan, spet drugi jajca ne dodajo, sploh ne, če polnjeno papriko pripravljajo v večji količini in jo bodo pogrevali ali zamrznili. A tudi to je stvar okusa - kot dodatek peteršilja v nadev. Nekateri brez tega dodatka ne morejo, spet drugim zadostujeta sol in poper.

Ko so paprike napolnjene, sledita še zadnja koraka. Paprike zapremo bodisi z rezino paradižnika bodisi s "pokrovom", ki smo ga paprikam odrezali pred polnjenjem. Korak naprej je, da tik pred koncem kuhanja po vrhu nadeva potresemo naribani sir. Ko so paprike lepo zložene v posodi, sledi kuhanje ali pečenje.

Običajno pripravimo paradižnikovo omako z ne preveč začimbami, saj bo okusen že nadev, ko bomo papriko prerezali. A tudi pri omaki ni treba, da se držimo starih pravil. Dodajamo na primer česen, lahko tudi baziliko, morda vejico timijana, namesto običajnega belega uporabimo olivno olje, ljubitelji tradicije pa bodo za osnovo omake uporabili kar žlico svinjske masti. Kakor komu paše. Potem pa posodo damo na blag ogenj in jo pokrijemo - ali pa, če nam ni do nenehnega preverjanja in stanja ob štedilniku, jo potisnemo v pečico, ki jo segrejemo na 150 do 170 stopinj, in pustimo uro in pol do dve uri oziroma dokler riž ni kuhan.

Paprike "na hladno"

A to je zgolj najbolj razširjen način priprave polnjenih paprik. Za mesojedce. Obstaja pa še veliko drugih možnosti - tudi za vegetarijance in vegane. Recepti nikakor niso eksotični (lahko pa so, seveda), ampak zvenijo čisto domače. Na primer paprike, polnjene s krompirjem, zapečene v pečici, ob njih pa postrežemo hladen kajmak. Če želimo nekoliko bolj izdatno jed, paprike deset minut pred koncem pečenja prelijemo z malo mleka ali sladko smetano, razmešano z malo vode. Ali rdeče podolgovate paprike, polnjene s fižolom, tudi zapečene v pečici.

Ali pa jed, ki izhaja s Kosova. Podolgovate tanke paprike, lahko tudi pekoče, spečemo na žaru, v ponvi ali v pečici, jih olupimo ter prelijemo s kislo smetano, ki smo jo nekoliko segreli in dodali malo soli in popra. Ali pa jih premažemo s kajmakom. Jed iz kategorije tistih, da je manj več.

Katerokoli vrsto paprike lahko nadevamo tudi z žitaricami, ki jim dodamo poljubne začimbe in zelišča ter zelenjavo. Kuskus je priljubljena sestavina različne polnjene zelenjave v državah Magreba in na Bližnjem vzhodu. In ker je kuskus vedno pogosteje tudi na naših krožnikih, ga uporabimo za nadevane paprike. Za malce bolj pogumne bi morda veljalo omeniti, da je kuskus v kombinaciji s tuno in ostrigino omako ter z dodatkom sojinih kalčkov lahko prav zanimiva jed. In to ne samo topla, ampak tudi hladna.

In če smo že omenili hladno jed. Vsako svežo papriko, še posebej pa podolgovate sorte, lahko pripravimo s hladnim nadevom. Skuta, zrnati sir (cottage cheese), kremni siri ali nadrobljena feta in podobni mladi, sveži siri, so lahko osnova. Dodatki pa različne začimbe (dimljena mleta paprika, kumin, mešanica curry), še posebej pa sveža zelišča. Ali na drobne kocke narezana sveža kumara (ki ji odstranimo semenje, da nadev ne zvodeni), ki bo nadev lepo osvežila. Tudi kapre in olive ne bodo odveč, pa na drobno narezan pršut, šunka ali kakšna bolj pikantna suha salama. S papriko ni dolgčas, preverjeno.