Nisem prvi Slovenec, ki ga nadzoruje sova

Priznam, imel sem kak pomislek, preden sem se iz strogega mestnega središča preselil v predmestje Maribora. A cenejša nepremičnina in občutek, da bi sredi tridesetih človek moral ustvariti še kaj drugega kot neskončno zalogo dišečih sveč in nikoli uporabljenih plastičnih izdelkov iz Ikee, sta me pregovorila. "Poskusi živeti bližje naravi. Kaj pa lahko gre narobe?" so mi rekli. No, zdaj živim v hiši, ki so jo obkolile sove. Čisto zares. Uharice. Vsaj pet se jih je utaborilo na drevesih ob potoku in tam ostalo. Zdaj čudaško stresajo z glavo, bolščijo vame in s srepimi pogledi obsojajo vse moje slabe življenjske odločitve. Niti ne upam več v spodnjem perilu stopiti na vrt, saj se tako nemudoma izpostavim kritičnemu očesu sove, ki ob pogledu na moje pikčaste vikend spodnjice grenko odkimava. Nisem prvi Slovenec, ki ga nadzoruje sova, sploh v teh časih, a tole je absurdno.
Začelo se je sredi karantene, ko so se v ulici ponoči zaslišali kriki. To me sprva ni vznemirilo. Pomislil sem, da zdaj živim na podeželju, kjer so kleti polne jabolčne pijače, in da najbrž spet kdo za kom teče s sekiro. Pa sem se obrnil in poskušal spati naprej. A kričanje ni ponehalo, kar se mi je celo za Pesnico zdelo nenavadno. Kmalu je o čudnih nočnih zvokih začela govoriti vsa ulica. Noseča soseda je tako dolgo brskala po spletu, da je zadevi prišla do dna. Našla je posnetek prav takšnega nadležnega kričanja. Zvok spominja na mešanico praskanja z nohti po šolski tabli, zaviranja tovornega vlaka in tistega skelečega piskanja, ko nekdo z vilicami potegne po krožniku. Izkazalo se je, da gre za oglašanje mladiča uharice. Mater mu vidim.
Noseča ulična forenzičarka je potem prebledela, ko je na spletu odkrila tudi članek, da oglašanje sove napoveduje smrt, a je kmalu lažje zadihala, saj baje napoveduje tudi novo življenje. Zlasti če je kdo noseč. Sam sem pomirjen, ker živim vsaj v soseščini, ki je povsem varna pred Bedancem. Ta se je, kolikor se spomnim iz otroštva, sove na smrt bal. Skozi našo ulico, ki ji zdaj pravim kar Ulica brestov, teče potoček in večji del pomladi sem ob večerih užival v prijetnem regljanju žab. Odkar so se pojavile uharice, je regljanje skrivnostno utihnilo, kar pomeni, da zdaj najbrž živim poleg kostnice. Sliko petih kričačev objavim na svojem facebook profilu in požanjem navdušenje. Oglasilo se je celo neko društvo ljubiteljev sov - prepričan sem, da ga sestavljajo člani, ki ne živijo v sovjem gnezdu - in mi čestitalo, češ kako blagoslovljen sem, da si je ta redka vrsta dom ustvarila prav na mojem dvorišču. Še danes iz hvaležnosti prižigam sveče na hišnem oltarju. "Daj jim nekaj za jesti!" mi je predlagala znanka. Kaj pa sova sploh jé? Surovega piščanca? Indijski kari? Lazanjo?
Soseda je vmes rodila in podaril sem ji igračo v obliki sove, ki ob pritisku na trebušček začne predvajati nežno glasbo. Nočno kričanje se je precej poleglo in zadnjič sem se prvič ujel pri misli, da bi mi bilo žal, če bi sove odšle. Nekako sem se navezal na njihovo psihično trpinčenje. Razvil sem stockholmski sindrom, pri katerem se žrtev naveže na ugrabitelja. Zelo slovensko. Tu in tam jih še vidim in si oddahnem. Mimo kdaj priteče tudi kak poljski zajec, srna, prileti fazan ali kanja. "Preselil sem se v Jurski park!" sem zadnjič vzkliknil. Opazujem divjino pred oknom in, priznam, tu in tam malce pogrešam mestne okenske vrabce. Tiste, ki so me ves čas ignorirali in so bili povsem tiho, tudi če so me videli v neuglednem spodnjem perilu.