Mura je reka, ob kateri živim že vse življenje. To je pravzaprav grozljiv stavek, saj izdaja, da se očitno od otroštva do danes, razen kratkih rezidenc iz študijskih ali delovnih razlogov, nisem v resnici nikamor premaknila. Strašljivo je spoznanje, da sem vsaj polovico življenja živela ob njej, ne pa tudi z njo. Prvo polovico mojega življenja so ob njej patruljirali graničarji jugoslovanske vojske, brezmilostno kaznujoč tiste, ki bi se jim iz političnih ali gospodarskih razlogov zahotelo emigrirati čez sosednjo Avstrijo dalje in naprej. Sosednji Bad Radkersburg je bil za moj otroški svet eldorado, ki je dišal po milki, bil je zašiljen kot jolly barvice, na otip pa svilnat kot papir zvezkov iz ene od dveh knjigarn v tujem mestu. Mojim staršem je najbrž dišal še po kavi Alvorada in kremi Hadensa, ki je blažila hemoroide.
Rečno mejo prestopam dnevno, a se najbrž nikoli ne bom znebila rahlega nelagodja, ko se na Mostu prijateljstva približam črti, čez katero sta se davnega leta 1969 rokovala maršal Tito in avstrijski predsednik Jonas. Še zmerom se mi zdi, da se bo na enem ali drugem mejnem prehodu name spravil kak miličnik ali carinik in zahteval, da mu pokažem torbico, prtljažnik, morda dekolte.
Desetletja traja, da se ljudje otresejo navad in sprejmejo novosti. V Gornji Radgoni, na tem istem mostu, smo imeli leta 2004 eno izmed državnih proslav ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo. Mislili smo, kako bo naslednji dan vse drugače, boljše. Danes čez most migrirajo mnogi Slovenci, ki izobrazbene in poslovne priložnosti iščejo v tujini. A odhajanja so vselej tudi prihajanja. Radgončani pa smo začeli sprejemati reko, se ob njej sprehajati in jo ponovno začutili, se s tabel ob njej učili o domorodnih ribah in se nasploh čudili nad biotsko raznovrstnostjo ob mrtvicah, okljukih, v poplavnem gozdu. Šele odkar sem premagala notranjo zaporo pred sprehodi ob Muri, vem, da pomladno hrepenenje v resnici diši po čemažu. Čeprav imamo prebivalci obeh bregov zelo skrbno potlačen in nadvse prikrit ambivalenten odnos ljubezni in sovraštva, smo se potrudili, da smo se začeli ponovno spoznavati. Zelo dobro se spomnim, kako so me, triindvajsetletno učiteljico slovenskega jezika na avstrijskih šolah, sumničavo opazovali oboji: domači in tuji. Reka, ki so jo Kelti poimenovali zid, je počasi začela svobodneje teči. Ali pa smo se tako pričeli počutiti mi, njeni mimobežni spremljevalci. Kajti Mura je prareka, ki je že od zmerom tekla svobodno, neodvisno od nas in naših kratkih, nepomembnih življenj.
Na murskosoboški gimnaziji je bil moj profesor filozofije Štefan Smej, veliki naravovarstvenik in borec za Muro brez hidroelektrarn. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je nevladnikom uspelo preprečiti izgradnjo elektrarn in mislila sem, da je moč kolektiva in zdravega razuma premagala apetite kapitala. Kakšna zmota! Danes se ponovno počutim kot v časih, ko se mi je Mura zdela zaprt prostor. Le da se ga danes polašča energetski lobi, ki je nenasiten v svojem pohlepu. Nevladniki so zopet na okopih, politika je, kot vedno, anemična in servilna. Če bo na Muri stal betonski kolos, bomo ob trajnostnem turizmu v regiji lahko razvijali tudi verski turizem. Ob hidroelektrarni bosta en sam božji mir in tišina. Reka bo mrtva, ptice bodo odletele, ribe bodo pocrkale, mi pa bomo, om in aum, meditirali v nebo in namesto čemaža žrli evre; no, vsaj tisti, ki bodo svoje obmurske parcele drago prodali za nekaj let tuzemskih užitkov. A vemo, kdaj oni tam vse vidi in vse ve, kajne?
