Da ima v sebi nekaj več, je dal vedeti že kot otrok. Nogomet je začel igrati v vrtcu, v začetku devetdesetih. Star je bil pet let. Nogometne abecede se je naučil v Biljah, se nato preselil k Primorju, s katerim je debitiral v prvi slovenski nogometni ligi. A pri Primorju niso prepoznali njegovega razkošnega talenta. Sledila je selitev h Gorici, kjer je v dveh prvoligaških sezonah zbral 61 nastopov in zabil kar 26 golov. Čeprav ni bil napadalec, ampak je igral v zvezni vrsti. Takrat še mladeniču iz Šempetra pri Novi Gorici so se vrata proti tujini odprla na stežaj.
Sredi druge sezone pri vrtnicah, februarja 2006 je doživel še enega od trenutkov, ki jih športniki ne pozabijo. Branko Oblak ga je povabil v reprezentanco. Prvič je dres s slovenskim grbom oblekel na prijateljski tekmi na Cipru. Tekmo je začel na klopi, na zelenico pa vstopil v 74. minuti, ko je zamenjal Sebastjana Gobca. Kariero Valterja Birse je zaznamoval tudi Tim Matavž, še en as iz Šempetra pri Novi Gorici. Z Birso sta v mladosti bila soseda, leta 2010 pa v Biljah organizirala prvi dobrodelni nogometni spektakel, ki se je prijel izjemno dobro in v vseh letih v tiste kraje privabil številne, tudi tuje nogometne zvezdnike.
Več nastopov le Cesar in Jokić
Klici selektorjev, da se pridruži izbrani vrsti, so bili od leta 2006 redni. Pred tremi leti je ob slovesu dejal, da je z reprezentanco doživel veliko lepih trenutkov, ki mu bodo za vedno ostali. Tudi zaradi soigralcev in drugih, s katerimi je prehodil to pot. V dvanajstih letih je slovenski dres oblekel 90-krat in je, kar zadeva nastope, tretji na večni lestvici. Večkrat sta na zelenico stopila le Boštjan Cesar in Bojan Jokić.
Navijači si še posebej radi v spomin prikličejo svetovno prvenstvo v Južni Afriki in tekmo proti ZDA, na kateri je Birsa v 13. minuti Slovenijo popeljal v vodstvo in povzročil pravo evforijo. Veliko zadetkov, ki jih je zabil v karieri, se je znašlo na kakšnih lestvicah najlepših. Eden takšnih je tudi omenjeni, s svojo neukrotljivo levico je z več kot 20 metrov streljal tako natančno, da je ameriški vratar Tim Howard obstal kar na mestu. "Vedel sem, kam streljam.
Na mizi je imel ponudbo Barija, ki igra v italijanski tretji ligi
Nisem videl, kje stoji vratar, a vedel sem, da če bom dobro zadel kot, bo to zadetek," je bil takrat nasmejan. Ob vsem tem je treba poudariti dejstvo, da se je Slovenija na svoje drugo svetovno prvenstvo uvrstila tudi neposredno zaradi njega. Znamenitega gola Zlatka Dediča, ki je na povratni tekmi dodatnih kvalifikacij sredi Maribora matiral veliko Rusijo, ne bi bilo brez Birsove podaje. Po nogometnih pravljici v Južni Afriki, ki jo je režiral Matjaž Kek, se slovenski reprezentanci ni več uspelo uvrstiti na še kakšno veliko tekmovanje, Valter Birsa pa je reprezentančni dres zadnjič oblekel na prijateljski tekmi z Belorusijo leta 2018.
Leto 2010, ki ga je dokončno izstrelilo med najbolj vroče in spoštovane slovenske nogometaše, pa za Valterja Birso ni bilo pestro le na zelenicah. Rodil se mu je namreč tudi sin Nolan. Življenjska prelomnica ga je povsem prevzela. Takrat je dejal, da je rojstvo otroka tako lepo, da bo v njegovem življenju gotovo še kakšno. Imel je prav. Z ženo Matejo imata tri otroke, dva fanta in punco. In kljub temu da nočno vstajanje ter menjavanje plenic ni najbolj priljubljeno opravilo, je tudi na teh področjih pomagal. Pojasnil je, da mu ni težko in da je to nekaj povsem normalnega.
Ferrarija razbil, njemu ni bilo nič
Vrnimo se še enkrat v čase reprezentančnega debija. Po dveh sezonah v Gorici, obakrat je z vrtnicami postal državni prvak, se je še kot 19-letni mladenič z velikimi očmi ozrl proti tujini. Oblekel je dres francoskega Sochauxa. Prestop se je izkazal za odlično potezo. Čeprav je pričakoval, da si bo moral to še priigrati, mu je trener že na pripravljalnih tekmah zaupal mesto v prvi enajsterici. Hitro je občutil razliko med slovensko in francosko ligo, kjer se je moral navaditi na daljše treninge, dvigniti je moral raven telesne pripravljenosti in se naučiti francosko. Klub mu je priskrbel tudi stanovanje in avtomobil.
Ljubezen do hitrih in dragih avtomobilov je pri Birsi že od nekdaj močna. Da rad hitro vozi, je "dokazal" tudi leta 2012, ko je na avtocesti izgubil nadzor nad svojim ferrarijem F430 in se zaletel v steno. Njemu ni bilo nič, se je pa ob trku močno poškodoval avto. Poleg vsega pa ga je oglobila še italijanska policija in mu naložila kazen v višini 39 evrov. Kar nekoliko smešna kazen. Sploh ob dejstvu, da je bil Birsa takrat vreden 2,5 milijona evrov.
Ni si zaslužil rdečega
Navijači ga spoštujejo tudi zaradi ferpleja, ki mu je vedno pripisoval veliko vlogo. Enkrat je v francoskem prvenstvu med tekmo sodniku pojasnil, da ni ravnal pravilno, ko je izključil nogometaša iz nasprotne ekipe. Da ga ni udaril in da si ni zaslužil izključitve, je dejal Birsa. Sodnik je rdeči karton razveljavil, slovenski nogometaš pa je zaradi neobičajnega dogodka pristal na naslovnicah številnih časopisov. "Igralec nasprotnega moštva resnično ni bil ničesar kriv. Nima smisla, da je igralec izključen, saj ni naredil nič narobe. Nogometna igra je tako lepa, da je treba v njej početi tudi takšne stvari," je povedal takrat.
Igranje nogometa ima resnično rad, ker je hotel biti v začetni enajsterici pa se je večkrat odločil za prestop v manj zveneč klub. Takšen je bil tudi njegov pristop iz Auxerra v Genovo. Iz Francije v Italijo. Čeprav je imel ponudbe iz bolj kakovostnih klubov, tudi enega zelo uglednega. Tja bi šel kot prost igralec, kot investicija, a nato ne bi bil v ospredju in v prvi enajsterici. To ga tudi zaradi napredka ni zanimalo. Italija, kjer je igral od leta 2011 pa vse do lanskega novembra, mu je dala veliko.
Prestop v AC Milan
Sploh odmeven je bil prestop v AC Milan, kamor je čisto ob koncu prestopnega roka prišel kot rezervist Torina. Selitev k evropskemu velikanu ga je očitno podžgala, saj je na kar nekaj tekmah bil mož odločitve. Ravno v Milanu je med letoma 2013 in 2015 doživel svoj klubski vrhunec. Iz Milana se je nato preselil v Verono, od tam pa za slabi dve leti še h Cagliariju. Selitev na Sardinijo se ni izkazala za najboljšo. Pestile so ga poškodbe, ki so ga vedno bolj oddaljevale od zelenic. Novembra lani je s klubom sporazumno prekinil pogodbo. Čeprav je pričakoval, da bi lahko novo pogodbo podpisal januarja letos, novega delodajalca ni našel. V italijanski serie A je v skoraj desetih letih zaigral na 223 prvenstvenih tekmah in dosegel 22 zadetkov. Z Milanom in Auxerrom je nastopal tudi v ligi prvakov in zabil en gol. Iz prostega strela je bil natančen za zmago Auxerra nad Ajaxom leta 2010. Tudi takrat se je izkazal z zmagovito levico.
Nogometaš za potezo več
Zdaj se poslavlja. Na mizi naj bi sicer imel ponudbo Barija, ki igra v italijanski tretji ligi, povezovali so ga s Hajdukom in celo z dvema kluboma z Bližnjega vzhoda. A iz te moke ni bilo kruha. Zato je minulo nedeljo, čeprav si je nekoč svojo kariero želel zaključiti pred množico navijačev, kar na instagramu objavil, da se poslavlja od profesionalnega nogometa. "V vsakem mestu, s katerimkoli dresom, sem vedno dal vse od sebe z zavzetostjo in ljubeznijo," je zapisal eden najbolj markantnih slovenskih nogometašev. Zahvalil se je vsem akterjem, ki so mu tako ali drugače prekrižali nogometno pot in mu bili blizu, najbolj pa družini. Ta ga je, je dodal, vedno podpirala in prenašala. Valter Birsa je velikokrat v svoji karieri dokazal, da je človek, ki je zmožen narediti potezo več. Nogometaš, ki je poleg svojih mojstrskih in natančnih podaj zmožen še kako spektakularno zatresti mrežo, in mož, ki je na hrbtu reprezentančnega dresa zasluženo nosil desetico. Nosili so jo tudi Maradona, Pele, Platini, Zidane …
Obiščite spletno stran brez oglasov.
