Spoštovani gospod predsednik vlade! S simpatijami in razumevanjem spremljam Vaša prizadevanja za spremembe zdravstvenega sistema. Razumem, da morate urgentno reševati težave, ki se kopičijo že desetletja in se samodejno generirajo zaradi napačne zasnove zdravstvenega sistema. Razumem tudi, da so odločitve, ki jih sprejema vlada, kompromis med različnimi interesi, ki so v medicinsko-farmacevtski industriji izrazito močni. Vašo držo razumem kot pogumno pripravljenost končno vzpostaviti zdravstveni sistem, ki ne bo tako potraten, neorganiziran, predrag in nepregleden. Verjamem, da bodo ukrepi vlade deležni javne in odločne podpore za pogumnejše in korenitejše ukrepe, in to skromno pismo ima prav ta namen.
S tem pismom Vas želim opozoriti na nevarno past, v katero so se ujeli vsi prejšnji ministri za zdravje in predsedniki vlad, da je zdravje državljanov odvisno le od zdravstvenega sistema. Pri Vas sem prepoznal to razumevanje, ker ste imenovali strateški svet za prehrano. Škoda le, da to ni strateški svet za zdravo prehrano (ali celo za zdravje), tako bo najverjetneje le bojno polje za sklepanje gnilih kompromisov med proizvajalci in uporabniki hrane, med različnimi ideologijami ... Neodvisna prehranska znanost je enotna glede tega, katera hrana podpira naše zdravje in katera ga ruši. Ta enotnost je utemeljena z izkušnjami milijard ljudi v dolgem časovnem obdobju in tudi z doslednimi izsledki od industrije neodvisne znanosti.
Državljanska pravica biti zdrav
Izvorna skrb vseh državnih organov mora biti skrb za zdravje državljanov, zdravstveni sistem pa je le en, sicer zelo pomemben dejavnik te skrbi. Prav na to dejstvo Vas želim spomniti z vprašanjem, kako bo država skrbela za naše zdravje. Skrb za zdravje ne pomeni krajšanja čakalnih vrst, dostopa do izbranega zdravnika, povečevanja števila zadovoljnih zdravnikov ali dajanja ogromnih vsot denarja za zelo zahtevne operacije in zdravljenje zelo redkih bolezni. Ustavna pravica ni izbrani zdravnik, ni zdravljenje, temveč zdravje, ki je odvisno od okolja, hrane, življenjskih navad, znanja in podobnega. In tukaj lahko država ogromno naredi.
Ustavna pravica ni izbrani zdravnik, ni zdravljenje, temveč zdravje, ki je odvisno od okolja, hrane, življenjskih navad, znanja
Sami ste prevzeli vodenje vladne skupine za zdravstvo in tako, vsaj na simbolni ravni, je prenova zdravstvenega sistema postala projekt celotne vlade. Ob takšni podpori in ob imenovanju dr. Erika Breclja za vodjo strateškega za zdravstvo bo ministru za zdravje Danijelu Bešiču Loredanu veliko lažje zdravstveni sistem spraviti v red. Zdravnika Brecelj in Bešič Loredan sta bila ključna akterja v gibanju poštenih zdravnikov iz leta 2013, ko so povzdignili svoj glas proti korupciji v zdravstvu in se odločno postavili za javno zdravstvo. A pozor, oba kirurga sta ortodoksna farmacevtska zdravnika, kjer na poti do zdravja vidita le skalpel. Zdaj imata moč ustvariti zdravstveni sistem, ki bo kolikor le lahko pregleden, ekonomičen in pravičen, in to moč bosta morala meriti z močjo tistih, ki so za ohranitev obstoječega stanja.
Državljanska pravica ni biti zdravljen, ampak biti zdrav, če zbolimo, pa je naš interes trajna ozdravitev in ne nega bolezni. Ta za državljane tragična zamenjava zdravja kot temeljne človekove vrednote in interesa z zdravljenjem kot temeljnim interesom farmacevtsko-medicinske industrije se je zgodila skoraj vsem, tudi poštenim, a v zdravljenje (in ne v zdravje) usmerjenim zdravnikom. V celoti jih razumem: tako so bili šolani in vzgajanji, tako izpolnjujejo zahteve delodajalcev, zdravniške zbornice in, o, kakšen absurd, tudi državljanov, ki nas je vse prav država naredila za paciente.
Vse dosedanje in načrtovane zdravstvene reforme so se ukvarjale le s prerazporejanjem moči in denarja, s povečevanjem učinkovitosti zdravljenja, s povečevanjem števila zdravnikov ali bolnišniških postelj in podobnimi tehničnimi popravki v temeljih napačno zasnovanega zdravstvenega sistema. Kruta posledica vseh dosedanjih zdravstvenih reform pa je manj zdravih državljanov. Statistika je neusmiljena: niti pri eni kronični nenalezljivi bolezni ne zmanjšujemo letnega prirastka novih bolnikov in tudi obstoječih nismo pozdravili. Po številnih merilih postajamo vsako leto bolj bolni in bolj potrebni zdravljenja. Kakšen dokaz še potrebujemo, da zdravje ne prihaja iz zdravniških ordinacij in ne s tekočih trakov farmacevtskih tovarn.
Fatalni vpliv farmacije na zdravstvo
Napredek v zdravstvu bi bil, če bi imeli vsako leto manj bolnih, če bi ljudje redkeje in kasneje zbolevali, a v zdravljenje usmerjena medicina ima druge kriterije za merjenje napredka. Pri najvplivnejših in drugih zdravnikih je še vedno prisotna paradigma, da zdravljenja brez farmacevtskih kemikalij ni, da naše zdravje prihaja s tekočih trakov farmacevtskih tovarn in da je pravi napredek v medicini pravzaprav napredek farmacije. Kakorkoli že, sistemski vpliv farmacije na zdravstvo je fatalen in očitno zaželen, problematiziran je le, če farmacija podkupi posameznega zdravnika. Pri nas in v svetu, v javnem in zasebnem sektorju, je odvisnost medicine od v profite usmerjene farmacije vir vseh koruptivnih dejanj in nerazumnega trošenja denarja: od zdravljenja izmišljenih bolezni, nepotrebnih pregledov, tretmajev in operacij do predpisovanja zdravil, ki končajo v smeteh (v Sloveniji letno v smeteh konča nekaj ton zdravil).
Farmacija si je povsem podredila medicino in tudi druge državne organe (ministrstvo za zdravje, Nacionalni institut za javno zdravje, Javno agencijo za zdravila in medicinske pripomočke, zdravniško zbornico ...) ter zdravnike spremenila v distributerje svojih pripravkov sumljive kakovosti. Osemdeset odstotkov izobraževanja zdravnikov financira farmacija. Zdravniki v farmaciji vidijo ključnega zaveznika, brez katerega ni medicine, ni bolnišnic, ni ambulant, ni zdravniškega poklica. Vse goljufije z raziskavami, s trditvami o varnosti in učinkovitosti zdravil, vsa podkupovanja zdravnikov in državnih organov ter druge zločine farmacevtskih tovarn zdravniki sprejemajo kot nujno zlo. Kot nekaj, na kar sami nimajo vpliva.
Zaslepljeni z nekaterimi zares fascinantnimi medicinskimi uspehi, ki rešijo relativno malo življenj, ne zmoremo videti, da je celoten sistem zdravstvenega varstva napačno zastavljen. Naučeni smo, generacije nazaj, da moramo zaupati zdravnikom, da so oni naši prijatelji, rešitelji, da nas bodo rešili bolezni in trpljenja ter prestavili čas smrti. To iluzijo ohranjajo z milijardami evrov, prikrivanjem napak in neuspehov, s prisilo države, ki industriji zdravljenja zagotavlja monopol, netransparentnost, potratnost, neodgovornost in vedno več denarja, ki ga z grožnjo zapora izterja od svojih državljanov - plačnikov obveznega zdravstvenega zavarovanja. Videti je, da si farmacevtska industrija ni podredila celotne medicine in večjega dela znanosti, ampak da si v velikem obsegu podreja tudi države.
Številke ne lažejo
Število zdravnikov smo v zadnjem desetletju povečali za več kot 40 odstotkov, farmacevtov tudi, medicinskega osebja pa za še več odstotkov. Skupni izdatki za zdravje in dolgotrajno oskrbo so v letu 2019 znašali 9,7 odstotka BDP, kar je v skladu s povprečjem OECD, a višje kot v številnih državah s podobno ravnjo BDP na prebivalca. Na 1000 prebivalcev imamo več zdravnikov kot Finska, Francija, Belgija, Luksemburg, ZDA, Japonska in mnoge druge države.
V državah, ki nam jih postavljajo za vzgled po številu zdravnikov in količini denarja v zdravstveni blagajni, ljudje niso nič bolj zdravi. Pri nas je pričakovana življenjska doba 84,1 leta za ženske in 78,6 leta za moške, v Avstriji 83,8 in 79,4, na Finskem 84,0 in 79,2, v Estoniji 82,6 in 74,7 ter v ZDA 80,7 in 76,3. Primerjava različnih vzrokov smrti (na primer hipertenzija, pljučni rak, sladkorna bolezen ...) pokaže, da smo v Sloveniji primerljivi z državami, ki imajo bodisi veliko več zdravnikov ali več denarja namenijo za zdravstvo. Te številke navajam, da vidimo, da gre za nenasiten sistem, ki ne prispeva k boljšemu zdravju ljudi.
Vztrajanje pri popravkih sedanjega zdravstvenega sistema, ki ne bodo prinesli več zdravja, je nerazumno in neetično. Ustvarjanje javnega mnenja, da bomo zaradi manj podkupljivih zdravnikov in zdravstvenih uradnikov, poštenega naročanja, nižjih stroškov, hitrega dostopa do ambulant in podobnega kaj bolj zdravi, je za zdravje škodljivo. Pozornost visoko kvalificiranih zdravnikov z visoko moralno integriteto in tudi državljanov bi bilo koristneje usmeriti v nekaj, kar prinaša zdravje, in ne bolj ali manj v nadzor bolezni in paliativno zdravljenje.
Niti pri eni kronični nenalezljivi bolezni ne zmanjšujemo letnega prirastka novih bolnikov in tudi obstoječih nismo pozdravili
Pet ključnih točk zdravstvene reforme
Osebno vidim pet ključnih točk resnične zdravstvene reforme.
1. Država naj prepove in prepreči vsakršen neposreden stik proizvajalcev zdravil (tudi v fazi testiranja), zdravstvenih pripomočkov, opreme in materiala z zdravniki, katerimi koli njihovimi združenji, študenti medicine, društvi bolnikov in drugimi, ki imajo vpliv na porabo. Država naj uvede poseben davek na dobiček farmacevtskih podjetij, proizvajalcev medicinske opreme in materiala, iz katerega naj financira izobraževanja zdravnikov in raziskave v medicini.
2. Od zdravnika je treba zahtevati zavezanost poslanstvu zdravniškega poklica in bolniku ter mu omogočiti, da z bolnikom izbereta za bolnika najboljši način zdravljenja. Zakonsko zapovedana zvestoba pravilom zdravniške zbornice in omejevanje pri izbiri terapije na farmacevtske pripravke zmanjšujeta interes zdravnikov za druge oblike skrbi za zdravje (homeopatija, fitoterapija, ajurveda, tradicionalna kitajska medicina ...). Ne zgolj oni, predvsem njihovi bolniki ostajajo prikrajšani za dragocene informacije in možnost izbire najučinkovitejše terapije, zdravniku pa je onemogočeno, da v pacientu vidi celovito osebo z boleznijo, ki ji lahko pomaga zdraviti celostno.
3. Zdravstvena oblast in zdravniki naj državljane informirajo o omejeni moči oziroma o nemoči sodobne medicine pri zdravljenju kroničnih bolezni, ki si jih povzročamo sami, predvsem z nezdravim prehranjevanjem, kajenjem, alkoholom ... Odpraviti je treba vero v vsemogočnost in neškodljivost farmacevtske medicine. Zdravniki bi državljanom morali sporočati, da jih zelo pogosto ne morejo in ne bodo mogli pozdraviti, da jim le v omejenem obsegu lahko lajšajo trpljenje. Spoznanje, da nas pri večini bolezni nihče ne bo pozdravil in da zdravljenje lahko resno ogroža naše zdravje, bo verjetno sprožilo drugačno skrb in odgovornost posameznika za lastno zdravje. V razvitih državah je zdravljenje po pravilih medicinsko-farmacevtske industrije tretji najpogostejši vzrok smrti.
4. Državljane je treba informirati o odločujočem vplivu življenjskega stila, predvsem hrane, na zdravje in jasno sporočiti, da hrana, ki jo sedaj najpogosteje jemo, povzroča bolezni. Posledica zdravega prehranjevanja je veliko zdravja, posledica nezdravega prehranjevanja pa veliko bolezni, torej zdravljenja. Zdaj imamo veliko zdravljenja in ga začuda hočemo še več. Zdravniki bi morali državljane učiti, kako naj se prehranjujemo in kako naj živimo, da bomo potrebovali čim manj zdravniške pomoči, pred tem pa se morajo tega naučiti tudi sami. Sedanjo skrb za bolezen je treba zamenjati s skrbjo za zdravje. Pravico imamo vedeti, da večino kroničnih bolezni lahko preprečimo oziroma trajno pozdravimo le sami - potrebujemo le dobre informacije.
5. Spremeniti je treba sistem sedanje krivične zdravstvene solidarnosti, v katerem državljani, ki skrbijo za svoje zdravje, plačujejo zdravljenje tistim, ki svoje zdravje namerno uničujejo z nezdravo hrano, kajenjem, alkoholom in podobnim. Obstoječa zdravstvena solidarnost ne prispeva k boljšemu zdravju vseh in pravični razdelitvi omejenega zdravstvenega denarja, najbolj pa pomaga polniti blagajno farmacevtsko-medicinski industriji.
Morda se zapisano zdi utopično, vendar je dobro videti pravi cilj – šele takrat je vsak približek velik napredek.
Ko bomo dojeli
Ko bomo dojeli, da farmacevtska medicina ne pozdravi nobene kronične bolezni, da je zdravje usodno odvisno od življenjskega stila, predvsem prehrane, in ko bomo medicino iztrgali iz primeža v profite usmerjene farmacije in proizvajalcev medicinske opreme, ko bodo ministri, zdravniki in nutricionisti priporočali zdravo in ne zgolj všečno in praktično hrano ter način življenja, ko bomo stroške zdravljenja nepotrebnih bolezni, ki si jih sami zavestno pridelamo, tudi sami plačali, takrat se bo začelo obdobje resnične zdravstvene reforme. Takrat bomo imeli polno zdravstveno blagajno in dovolj zdravnikov, ki bodo v miru opravljali enega najčudovitejših poklicev - na najboljši način in z vsem znanjem, ki ga premore človeštvo, pomagati tistim, ki hočejo biti zdravi.
Le za več zdravljenja se ne smemo boriti - hoteti moramo več zdravja! Prav tragično je videti, da število bolnikov in bolezni jemljemo kot danost, kot konstanto, na katero nimamo vpliva, in se ukvarjamo z zmanjševanjem škode, ki jo povzročajo.
Po tem, kaj boste naredili, da zmanjšamo število bolnikov, bo zgodovina vrednotila tudi Vaš mandat. Bodite bojevnik za več zdravih državljanov in ne za več zdravljenih državljanov.
