Knjigo sem prvič prebirala v času študija na Dunaju. Zelo se me je dotaknila, saj sem v tistem času pogrešala predvsem bližino morja, meni ljube ljudi, prežemali so me veliki dvomi glede izbire študija in poklica. Bariccovi karakterji in njihovi pogledi na svet so se mi zdeli tako iskreni, ganljivi, sveži. Že dolgo mi pod roke ni prišlo čtivo, ki bi bilo v tolikšni meri prežeto z ljubeznijo do glasbe. Ne samo da jo čutiš skozi like, začutiš tudi globoko hrepenenje in ljubezen avtorja. Med prebiranjem se mi je zdelo, da sem bližje domu. Ne nujno tistemu v Mariboru, ampak nekemu univerzalnemu domu znotraj sebe. Knjigo sem pokazala tudi sošolcem in svoji takratni profesorici za igro Hanni Held, ki je bila velika strokovnjakinja za Brechta. Na sošolce ni ravno naredila nekega vtisa. Morate razumeti, da so moje sošolce na študiju muzikala zanimali samo muzikali. Mogoče kdaj kakšen film, če je že bil glasbeni, na primer. Ko sem za eno od končnih semestrskih nalog uprizorila in uglasbila nekatere dele iz knjige ter predstavila svojo analizo in dognanja, ni nihče prav vedel, o čem govorim. Največje navdušenje je požela seveda delna uprizoritev Briljantine - brez posebne analize in dognanj. Mogoče sem že takrat zaslišala nežen, tih glasek v svoji glavi, da sem mogoče le na napačnem mestu, vendar sem se delala, kot da ga nisem slišala. Profesorica je med odmorom opazila mojo potrtost in me potolažila: "Ne sekiraj se, Biene Maja, ti si edina v razredu, ki bo lahko igrala Brechta!"
Hanah se je na naši šoli izjemno borila za dostojno igralsko izobrazbo v klasičnem pomenu besede, saj so nam redno krajšali igralski program zaradi slabih šolskih financ. Z direktorjem se je toliko prepirala, da jo je na koncu suspendiral, pod krinko izjave, da je med poukom zmeraj pijana. Zame je bila to velika izguba. Izgubila sem zaveznico. Med drugimi profesorji sem bila kar nekajkrat na tapeti predvsem zaradi petja, ki je bilo premalo "muzikal", in seveda jezika, nemščine. Enkrat se je na hodniku pred vsemi drla na direktorja: "Jezik, jezik! Bo pač na začetku igrala neme vloge! Brecht jih ima polno!" Nikoli nisem bila klasičen ljubljenček. Hanah je bila do mene zmeraj zelo resna in posebej stroga. Tudi glede jezika me je driblala in driblala. Vsa štiri leta sem trikrat tedensko hodila na dodatne ure pravilne izgovorjave k profesorju Holyju. Tudi njega sem med drugim mučila z deli Alessandra Baricca. "Klaviatura ima začetek in konec. Ti si neskončen in glasba, ki jo lahko zaigraš. Tako je mogoče živeti …" Nekaj časa sem še obiskovala Hanno in s sošolko hodila na privatne ure, pripravljali sva odlomek iz Sartrovega dela Za zaprtimi vrati, potem pa smo se še pred diplomo poslovili, saj se je Hanah umaknila od učenja. Na diplomi je Za zaprtimi vrati požel velik uspeh. Končno. Ocena dramske igre: 10. Ocena odrskega govora: 10. Hvala, Hanna … upam, da vsak dan igraš bridge z Brechtom, s sanjskim razgledom na neskončni ocean. Med sprehajanjem po črnih in belih tipkah naših prekratkih življenj včasih naletimo na knjige, skladbe, filme, ljudi, ki se lahko vtisnejo globoko v nas in ki lahko spremenijo smer marsikatere poti. Za nekoga je to usoda, za druge čarovnija življenja, zame ti trenutki v bistvu ne potrebujejo poimenovanj. Hvaležna sem za slehernega, tudi tiste, kjer je zgodbe okoli njih napletla le moja domišljija, kajti vesela in hvaležna sem, da jo premorem.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
