Pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah so ponosni na nekaj velikih zgodovinskih imen, med katerimi je tudi duhovnik in velik slovenski rodoljub Orasl Caf. Rodil se je 13. aprila 1814 kmečkim staršem Matiji Cafu in Magdaleni Belan v Zgornjih Verjanah pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah. Pri krstu je dobil ime Jurij, po nemško Georg, doma pa so ga klicali Jirga. Krstno ime si je kasneje v svoji vseslovanski gorečnosti "podomačil" v Oroslav. Osnovno šolo je mladi Jirga obiskoval pri Sveti Trojici, ki je bila v tem času močno nemška. Podatki o Cafovi mladosti so zelo skopi. Starši so bili kmetje, in to najbrž kar premožni, saj sicer ne bi mogli poslati sina na gimnazijo in kasnejši študij. V kroniki trojiške šole ni mogoče nič izvedeti o Cafovem šolanju in njegovem življenju. Šolo je začel obiskovati v letih 1820 in 1821 in jo kot izjemno nadarjen deček nadvse uspešno končal. Starši so se odločili, da bo njihov Jirga študiral. Petrazredno gimnazijo v Mariboru je Caf končal z odliko. Zadnji, šesti razred gimnazije je končal v Gradcu in tam absolviral tudi dva letnika filozofije. Dosegel je odličen uspeh. Nato se je odločil za študij teologije, kar je bila velika želja njegove matere. Na študij v Gradec je mladi Caf prinesel iz rojstnega kraja v Slovenskih goricah ljubezen do maternega slovenskega jezika, vzporedno s tem pa je zgodaj razvijal tudi smisel za druge slovanske jezike in veselje do njih. V duhovnika je bil posvečen kot 23-letni mladenič leta 1837.
Najbolje se je počutil v Framu
Najprej je dve leti služil kot kaplan v Lebringu pri Wildonu, kjer je kot samouk nadaljeval jezikovne študije. Leta 1839 je prišel za kaplana v Fram in v tem kraju pod Pohorjem ostal polnih 20 let, saj se je tukaj dobro počutil. Mir in samota sta mu namreč ugajala in v tem kraju je imel tudi mir pred cerkvenimi oblastmi in duhovniškimi sobrati, zato se je lahko intenzivno in brez bojazni posvečal svojim študijem in posvetnemu delu. Med službovanjem je na veliko zbiral ljudske pesmi. Posvečal se je zbiranju gradiva in pisal avtorske pesmi – prigodnice, v katerih je med drugim opisoval prebivalstvo in pokrajino. Zbrane ljudske pesmi je Caf dal tudi objaviti. V Framu je pomagal pri ustanavljanju občinske bolnice, nove cerkve, šole, drevesnice in župnijske knjižnice. Leta 1851 je prišel za njegovega soseda v Slivnico Božidar Raič, s katerim sta se naglo spoprijateljila. Tako kot Caf je bil v jezikovnih študijah samouk tudi Raič, oba pa sta na veliko proučevala Franca Miklošiča.
V nasprotju s sodobniki je bil Caf dokaj vase zaprt, o znanstvenem raziskovanju in dognanjih ni rad ne govoril in ne razpravljal. Dopisoval si je z mnogimi slovenskimi učenjaki takratnega časa.
Uklonil se je Slomšku in prišel v Maribor
Prelomnica v Cafovem življenju, ki je v nekaterih pogledih še vedno nekoliko nejasno, je bila odločitev škofa Antona Martina Slomška, da ga kot velikega rodoljuba pokliče v Maribor, kamor je prenesel sedež lavantinske škofije. Ker je Slomšek k sebi vabil najboljše duhovnike svoje škofije, je bilo povabilo veliko priznanje Cafu, ki je še vedno kaplanoval v Framu, čeprav bi moral že zdavnaj postati župnik. Ker je bil Caf velik samotar in mu je službovanje v majhnem kraju, kakršen je bil Fram, nadvse prijalo, nad pozivom škofa Slomška ni bil navdušen. A moral se je ukloniti in prišel je za podravnatelja semenišča v Mariboru. Kasneje je bil profesor v semenišču in še dušni pastir v semeniščni cerkvi. V Mariboru se je počutil zelo nesrečnega. O nezadovoljstvu v Mariboru je pripovedoval tudi prijatelju Božidarju Raiču, ki ga je večkrat obiskal. Začel se ga je lotevati nemir, za semeniščnimi zidovi se je počutil osamljenega, prezrtega. To je opazil tudi škof Slomšek in mu ponujal kanoništvo in bolje plačana mesta. A Caf je vse to zavrnil – "če bi mi dajali na leto toliko tisočakov, kakor dobivam stotakov, niti za hip me več ne zadrže; moje bivanje v Mariboru je zame izgubljeni čas". Postajal je vedno bolj nemiren, iskal je tolažbo pri prijateljih, malo je spal, zavrnil je ponudbe iz tujine, kamor so ga vabili za profesorja. Vedel je, da ni ustvarjen za nova in bolj nemirna okolja, želel si je le svoj mir, da bo lahko študiral in proučeval. Škof Slomšek mu je tako ponudil nadarbino pri ptujski mestni župniji in mu podelil še naslov duhovnega svetovalca.
Bivanje v Mariboru je zame izgubljen čas
Mož, ki je pustil sledove marljivega dela
Že kot mladenič se je Caf poizkušal v pesništvu. Kronisti navajajo, da je jemal snov za pesnikovanje iz narave, pa tudi iz časa otroštva in mladostnega odraščanja. Pozneje je pisal pesmi nabožne vsebine, med njimi je tudi nekaj cerkvenih, katere so se mu celo mnogo bolj posrečile kot pesmi iz prvega pesniškega obdobja. Oroslav Caf je podpisoval svoje pesmi, sestavke in razprave s psevdonimi, kot so bili Belan, Belankin, Belanin, Belaninič. Psevdonimi so izhajali iz imena njegove matere, na katero je bil zelo navezan. S pesništvom pa si Caf ni dolgo glave belil, saj se je nadvse angažirano lotil proučevanja jezikoslovja. Na tem področju je postopoma postajal velik učenjak, kar so mu priznavali številni sodobniki in jezikovne avtoritete takratnega časa. Zaradi tega je pridobival nekoliko več samozavesti. A še vedno je ostajal pri svojem vase zaprtem značaju in številnih znanstvenih dognanj in odkritij ni obešal na veliki zvon. Nenehno se je poglabljal v znanje in se tudi sam dodatno izobraževal. Predvsem pa je z neverjetno pridnostjo in zavzetostjo zbiral gradivo, besedo za besedo za slovar in hkrati ustvarjal podlage za slovnico. Oroslav Caf je priredil za vse slovanske jezike enako slovnico, saj je bil prepričan, da bi to lahko precej zbližalo vse Slovane. Okoli leta 1853 je napisal kritično oceno vseh del, ki jih je ugledni jezikoslovec Fran Miklošič izdal do tistega leta. Pod oceno se je podpisal s kraticama O. C. in V. H. Kritika je izšla v posebni knjižici, ki so jo natisnili v Pragi. Iz te ocene veje velikanska širina Cafove znanstvene razgledanosti in poznavanje tematike, s katero se je izredno zavzeto in poglobljeno ukvarjal. Znanstveniki menijo, da ima veliko vrednost v Razlagovi Zori leta 1853 objavljen Cafov spis O glagoleh, ki obsega 68 strani. Zanimivo je, da je Caf glagole drugače razporedil kakor Miklošič. Postavil je namreč devet vrst, a njegovo razvrščanje ni bilo sprejeto. Obveljalo in sprejeto je bilo Miklošičevo razvrščanje, ki so ga uvedli tudi v učbenike. Posebno, nekateri poznavalci pripominjajo, da celo častno mesto med Cafovimi deli zavzemajo jezikovne raziskave in dognanja na področju indoevropskih jezikov. Zbrana so v 70 zvezkih z začetkom okoli leta 1853. Žal je za vedno pogrešanih 23 snopičev, ki naj bi se bili izgubili zaradi nemarnosti in nepazljivosti. Cafova jezikovna dognanja je začel leta 1873 v Vestniku kot znanstveni prilogi Zore objavljati Davorin Trstenjak. S tem je javnost počasi spoznala izredno bogastvo dolgoletnega Cafovega znanstvenega delovanja.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
