Občasni občutki tesnobe so sicer pri otrocih in mladostnikih lahko povsem običajni in normalni; otrok lahko denimo občuti tesnobo pred kakšnim testom v šoli. Toda če so tesnobni občutki hudi, dolgotrajni in negativno vplivajo na otrokovo vsakdanje življenje, govorimo o anksiozni motnji. Najnovejša raziskava je pokazala, da so lahko med posledicami anksioznih motenj pri mladostnikih tudi slabše ocene v šoli, težave z duševnim zdravjem in nižji osebni dohodki v odrasli dobi. Toda starši in zdravniki vsakdanje skrbi in strahove otrok težko ločijo od anksioznosti, ki lahko negativno vpliva na njihovo življenje. Če družine poiščejo pomoč, običajno naletijo na preobremenjene službe za duševno zdravje. Mnogi otroci z anksioznimi motnjami zato niso deležni ustreznega zdravljenja. Najnovejša raziskava, poročajo Mara Violato, Tessa Reardon in Jack Pollard (vsi trije z Univerze v Oxfordu), je zdaj pokazala, kako pomembno je, da se začnejo otroci z anksioznostjo pravočasno zdraviti, še preden se iz njihovih težav razvijejo anksiozne motnje.
Znanstveniki so se lotili raziskovalnega projekta, v okviru katerega so sistematično pregledali in ovrednotili izsledke vseh objavljenih raziskav, opravljenih na tem področju. Izkazalo se je, da obstaja pri otrocih in najstnikih, ki se spopadajo z anksioznostjo, večja verjetnost, da se bodo pri njih pozneje v življenju razvile anksiozne motnje. Številne študije so pokazale, da obstaja povezava med anskioznostjo v najstniških letih in depresijo v odrasli dobi. Znanstveniki so tudi ugotovili, da najstniki, ki so anksiozni, pogosteje izostajajo od pouka in imajo slabše ocene kot tisti, ki teh težav nimajo.
Neka študija je denimo pokazala, da obstaja pri ljudeh, starih 30 let, ki so se kot najstniki spopadali z anksioznimi motnjami, več kot dvakrat večja verjetnost, da bodo brezposelni. Mnogi imajo tudi težave na delovnem mestu. Ta študija je hkrati pokazala, da obstaja tudi pri tistih odraslih, ki so se v otroštvu zdravili zaradi anksioznih motenj, večja verjetnost, da bodo v službi pod večjim stresom.
Mnogi imajo kasneje težave na delovnem mestu
Zato ni nobeno presenečenje, da ljudje, ki kot otroci trpijo zaradi anksioznosti, v odrasli dobi zaradi tega občutijo tudi ekonomske posledice, pa ne le oni sami, ampak tudi njihove družine in širša družba. Neka raziskava je pokazala, da imajo odrasli moški, ki so v otroštvu trpeli zaradi anksioznosti, za tri odstotke nižje dohodke. Po podatkih, objavljenih leta 2008, so starši na Nizozemskem za zdravljenje svojih otrok z anksioznostjo vsako leto iz lastnega žepa plačali v poprečju 96 evrov. Starši z otroki, ki se soočajo z anksioznostjo, so tudi večkrat odsotni z dela. Leta 2020 objavljena ameriška študija je pokazala, da lahko te odsotnosti z dela družbo letno stanejo približno 783 evra na otroka.
Anksiozen otrok si pomoči ne more poiskati sam, to morajo zanj storiti njegovi starši. Njegova anksioznost je lahko preprosto del odraščanja. Toda ko starši opazijo, da strahovi in skrbi pri njihovem otroku vztrajajo in začnejo vplivati na njegove vsakdanje aktivnosti in družinsko življenje, je pametno, da poiščejo strokovno pomoč. Eden od načinov, na katerega lahko pomagamo otroku z anksioznimi motnjami, je ta, da njegove starše naučimo, da mu pomagajo z uporabo načel kognitivne vedenjske terapije. Priporočljivo je, da starši preberejo priporočeno literaturo in se udeležijo tečaja pri terapevtu. Izkazalo se je, da je ta način zdravljenja tako klinično učinkoviti kot cenovno sprejemljiv. Raziskave o njegovi učinkovitosti izvajajo v številnih državah, tudi v ZDA in Avstraliji. Dokazov o dolgoročnih učinkih zdravljenja anksioznosti v otroštvu sicer za zdaj še ni veliko, toda na podlagi tistih, ki so na voljo, je mogoče sklepati, da lahko, če začnemo anksioznost pri otrocih zdraviti zgodaj in je zdravljenje učinkovito, občutno zmanjšamo razširjenost duševnih motenj pri odraslih ljudeh. Spričo krize na področju duševnega zdravja, s katero se pravkar soočajo številne države (in njihovi zdravstveni sistemi), te možnosti nikakor ne bi smeli prezreti, sklenejo raziskovalci z Univerze v Oxfordu.
